Praznina, ki ostaja, ko po stadionu odmevajo glasovi le glavnih akterjev na igrišču nima cene. Je zadušljiva. Na trenutke strašljiva. Slišiš kar ni prav da slišiš.
Ker bi bilo prav, da bi slišal glasove navijačev in bi znova zapel zraven kakšno staro. Ali pa se vstal. Ali pa ploskal. Ali pa gledal koreografije Viol. Se nasmejal vedno unikatni paroli. Lahko bi. Pa ni bilo.
Pa še tri tekme ne bo. In še tri tekme bo kot da se vračamo v leto 2020. Cena za nesprejemljivo je verjetno isto nesprejemljivo dejstvo, da nesprejemljivost nima nobene veze, ker bi bilo treba ukrepe narediti v drugačni smeri. Na drugačen način.
Kakorkoli pogledaš: na koncu je nogomet zmeraj na veliki izgubi. In včeraj se je pokazalo kaj v Ljudskem vrtu pomeni, da ni zveste publike. Kaj pomeni, ko na vzhodu najdeš svoj sedež od daleč. Kaj pomeni, ko slišiš kako noro misel, morda sugestijo sodniku. Besedo prijatelju.
Odmevi včerajšnjega večera pa bodo vendarle ostali. Zaradi časa, ki ga imamo, ko skozi predor korakamo, da pridemo. Da ostanemo. Za zaploskamo.
Drugemu krogu državnega prvenstva, kjer so na nepojmljivo vzdušje prišli igralci, ki so nam lani v njihovem domačem hramu pokazali nekaj, kar nismo želeli videti.
A včeraj smo videli popolnoma drugačno sliko in dvomi so odšli od vseh tistih, ki so na kakršenkoli način dvomili, da se bo zgodba lanske jeseni ponovila.
Isaac, Tio in Bradley (sploh ne v tem vrstnem redu) so z mojstrovinami odločili tekmo. Tekmo, ki bi lahko morda za sekundo lahko imela kanček koraka nazaj, a je ta korak zmeraj šel naprej.
Koliko stvari se je spremenilo v teh tednih. Katere obraze znova srečujemo na igrišču pa je sinonim za spoštovanje, občudovanje in hvaležnost.
In pri vsem skupaj in vseh skupaj je prišel domov še Luka. Redkokdaj delim medijska namigovanja, ker jim povečini ne verjamem. Ampak ko sem prebrala, da bi se Luka lahko vrnil, sem si to tako zelo želela. In prišel je.
Pozno zvečer, da bo ostal do nadaljnjega. In kako lepo je bilo videti ta prečudovit in krasen obraz v prvi enajstki. Dobrodošel doma, dobrodošel sem, kjer tisti, ki vemo kdo si, cenimo vsak tvoj korak in vsak tvoj trud. In včeraj, noro, koliko ga je bilo včeraj. Kot da nisi nikoli odšel. Kot da nisi nikoli spremenil okolja in življenja.
A to še ni edina posebnost včerajšnjega večera. Najbolj zanimivo je bilo v zadnjih dneh brati (ali člankov morda zaradi naslovov sploh ne odpreti) o tem kako imamo staro ekipo, pa kup rasističnih opazk, ki si jih ta blog nikoli pa nikdar ne bo zaslužil. Dajmo povedat, da je Tadej izračunal, da je bila prva postava pri 25,27 letih, končali pa smo pri 26,55.
Si morate mislit, koliko starosti med 16 igralci, ki so včeraj stopili na igrišče svete trave Ljudskega vrta. In da je najmlajši star šele 17 let (Timon, čestitke za prvo enajstko; več kot zasluženo) in da je kapetan pri svojih 34 letih prav »star.«
No, ne pozabimo, da je bil Handa v najboljših letih star 39 let in igral Ligo prvakov. Toliko o starosti in mladosti in zagnanosti in volji.
Včeraj niso zmagala leta, ampak predvsem želja po zmagi, ki se je videla od prve minute. Lepo je bilo videt zadovoljne obraze in še bolj zadovoljnega trenerja, ki ga je bilo tako gledati na tiskovni konferenci, kjer je še enkrat znova dokazal svojo profesionalnost, mirnost in spoštovanje do igre, igralcev, nasprotnikov in kluba, ki mu je toliko dal in mu znova spet daje.
Zato mogoče danes ne bom o kontradiktornosti pa o tem vprašanju, če bo sodnik vsako jamranje piskal (to niso moje besede, ker če bi bile, bi se pogovarjali o kontradiktornosti).
Le poklon vsem, ki ste se zbrali na južni ploščadi. Hvala vsem, ki ste navijali od doma, na plaži ali pa samo na kakšni fajn čagi. Hvala vsem izjemnim prijaznim na stadionu in še tistim, ki jih srečamo po koncu in skupaj delimo hodnike do cilja. Kako lepo je biti v družbi tistih, ki preprosto razumejo. Fajn je in ne bi za nič menjali.
V Celju se vidimo na tretji tekme sezone. Izgovorov glih nimate (razen zgoraj omenjene plaže, samo do takrat ste že lahko doma), pa fajn bi bilo, da se nekaj ali nekoga postavi na mesto, kjer bo vladala tišina. In milina, če smo že pri tem.
Res nimam rada zaničevanja in poniževanja. Se da marsikaj naredit bolj prijazno in predvsem bolj spoštljivo. Čeprav sem poštena, tega že dolgo ne pričakujem več. Sama pa bom vztrajala pri svojih načelih.
In dejstvu. Da se vračamo v Ljudski vrt in na družinskem sektorju boste lahko sedeli vsi. Darovalci krvi, tisti, ki boste probali dat kri. Družinski člani. In še tisti, ki boste del naše zgodbe v kakšni drugačni obliki.
Dobimo se 1. in 2. septembra 2026. Oba dneva začnemo ob 7.30. Naredimo si čarobna dneva za nas in tiste, ki bodo zaradi nas lahko objeli nekoga, ki ga imajo najraje.
Ker pač, nikoli nismo radi sami. In ti nikoli ne boš sam.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić