Pravljica s srečnim koncem

Krasen in dolg dan je za mano…
Aleksej Arjen je star eno leto…vse najboljše, moj zlati prijatelj. :*
Eno leto je že mimo, kar smo nazadnje sanjali nove evropske sanje…
Lani na miklavžeka smo se poslovili od Evrope, letos na rojstni dan smo dočakali njeno nadaljevanje.
Krasen epilog leta, ki ga ne bom pozabila.
Vse se je začelo praktično 3. januarja, ko sem imela priprave na dan kasneje, ko sem spregledala…
Potem moj osebni dan, pregledi in potem slovo našega zvestega komentatorja.
Smiljan je odšel febuarja in to je eden najbolj žalostnih dni v mojem življenju. Ljudski vrt je izgubil prijatelja. Še danes slišim njegov glas in pogrešam njegove domislice in ideje. Rad je imel ta stadion in ljudi. Mi smo imeli radi njega. Vedno ga bomo imeli radi in nekaj dni nazaj je bilo leto dni, kaj sem ga nazadnje videla.
Zgubili smo Velikega človeka.
Potem je prišla težka pomlad, ki je še v hudem mrazu prinesla vedno pričakovan naslov prvaka. Zadnja tekma sezone je bila tak krasna, tak smo se znova imeli fajn.
Finale pokala v Kopru pomnimo po tem, da nacionalka ni mogla mimo mojega počivanja, ter zlatega Agimovega gola in tistih mojih srečnih fantov…

baza 7

Junija je odšel Darko in prišel Ante.
Zaho ostani smo se drli na prvi julijski dan, ko so vsi pozabili na novi davek in na to, da so sosedi odšli v Evropsko unijo.
Poletje je prineslo krasna evropska gostovanja, ki sem jih videla manj, kot lani, a več kot predlani.
Bilo je poletje, ko smo se spraševali kaj bo, na koncu pa je bila čaga in solze sreče ob uvrstitvi v Ligo Evropa.

jemlje dih

Drugi september je tisti dan, ko sem izčrpana obsedela na ploščadi, z veliko škatlo, ki se je še sport billy ne bi brano. Bila sem presrečna. Krvodajalsko smo naredili megalomansko dobro. Večmesečni trud je bil zgodba o zmagi. Pomagali smo ljudem širom države. Pomagali smo in to je za mene najbolj plemenita stvar, ki sem jo kdaj naredila. Delam zdaj ladjice, zbiram vse možno, a to je eden tistih trenutkov bil, ko sem rekla…bravo jaz! Nikoli nisem bila tako ponosna na sebe, kot tisti prvi šolski dan…hvala prijatelji, ki ste bili z mano in vsem popolnim tujcem, ki ste verjeli z mano.
Anteja je zamenjal drugi Ante na rojstni dan prvega Anteja.
Jesen je bila pestra. Jokali smo od sreče, ob poškodbah in bolečinah.
Kljub vsem padcem, smo postali jesenski prvaki in se dobili na zadnji tekmi.
Še tretjič letos sem pomagala pri koreografiji in dobila ponosne oči, ko se je pokazala v vsej svoji veličini.
Tekma je bila za anale in za nepopisni trenutek sreče vsakega navijača.
Leta, ko si nismo dosti upali sanjati. Smo pa verjeli.
V zgodbo, v ljubezen.

evropski šal

Verjeli smo mi, ki se na stadionu družimo že več kot 4 leta skupaj, pometani pa več kot 13 let…
Mala Mo, ki je nihče ne bere, a vsi pridno “kradejo” iz bloga njene fotografije.
Punca, ki je odrasla in spet postala mala deklica.
V letu, ko sem postala drug človek in spoznala kako kruta je lahko usoda.
Zgubili smo prijateljico in ugotovili, da živimo za danes.
Spoznala sem, da ne glede na to kako se trudim, usode ne bom mogla spremeniti.
Ne glede na to, kako bom želela nekoga ljubiti, bo težko, če mi tega ne bo znal vračat.
Bilo je leto, ko sem največkrat jokala od sreče in nisem rabila umetnih solzic.
Leto, ko je vse drugače.
2013 se bom spomnila, da sem preživela velike bitke, da tudi tokrat eno izgubljam.
Moje leto. Ko sem si pripisala tretji rojstni dan in se na trenutke spraševala o svojem bistvu.
Nekje sem našla sebe in spoznala, da mi nihče ne more več do živega. Da se jeza pomiri in solze posušijo. Izkušnje ostanejo in grem naprej.
Pri 32tih in še fejst dosti dneh sem našla prave prijatelje. Našla sem jih nekje med fb in stadionom. Cenim njihovo mnenje in pred pol ure sem se vrnila od njih. Neizmerno sem hvaležna, da so tako krasni ljudje na svetu.
Hvala vsem, ki razumejo.

krvodajalci v pressu.

Navijači, ki so na stadionu, ob njem, pred računalniki in tvji že leta. Vsem tistim, ki so razumeli, da je lepo bit navijač.
Smo največji kritiki in trenerji. Na trenutke sodniki in tudi bleferji. Navijači smo družina, ki se skrega in smo spet prijatelji. Obrnjeni smo na tisoče strani in vendar na koncu vsi gledamo eno.
Pametujejo vsi o nas in s prsti kažejo za nami. Eni nam pravijo huligani, drugi, da nismo normalni, tretji pravijo, da nimamo življenja.
Eni nam spotikajo kritike, spet drugi verjamejo v naše zgodbe.
Ponosna sem, tudi tokrat, Mala Mo za vse ljudi, ki jih spoznam na tekmah, na prijatelje, ki jih srečam na poteh vijolčne barve, ponosna, da imam Mejota, ki je mucek, ki razume tudi ko bi mi vse narobe gre.
In ja, družili smo se na bazah, na letališčih, se srečevali na kavicah in skupaj obujali spomine.
Dobila sem dres meni ljubega igralca, kapetanski trak ter dres…eden še prihaja in hvala za to.
Toliko lepega bi vam rada povedala…
Kako sva s Tatjano noreli po Plznu (ja, spet sem Praga najprej napisala), kako so imeli eni predpisano levo špuro po mnenju Mateja, kako smo se objemali po tekmah, preklinjali tu pa tam kakšnega igralca, mu nič ostali dolžni.
A vedno ostali zvesti.
Končala bom tam, kjer je najbolj pomembno.
Pri ekipi.
Naši ekipi. Ki smo ji včasih dajali prevelike focne in ji premalokrat ob strani stali. Včasih smo bili kritični predvsem do tega, kar ni bilo možno in se opravičili, ker smo hoteli preveč.
Hvala vsem fantom, ki jih imamo in so zvesti tej barvi. In vsem tistim, ki razumejo mojo zgodbo.
V teh letih, tednih, mesecih se je nabralo toliko vsega…
Zdaj pa je čas za počitnice, za obujanje spominov, za rojstne dneve, za druženja, za delo v Fit-fajnu, za vse kar še pride in še bo.
Od leta se še ne bom poslovila, ker zagotovo pride še kup lepega…
Le najboljši, ostanite najboljši in če sem kaj izpustila, komu kaj pozabila povedat…mu bom osebno.
Vabilo na kakav zmeraj velja.
Od Mejota in Male Mo, naj tokrat zaenkrat bo to vse.
Imejte se radi.
Za začetek sebe bo dovolj.
Mala Mo.
:*
Ma vas rada