Mala Mo končno srečna…

Priznavam vam, da sem imela tisoč naslovov tega bloga…
Priznavam, da sem kriva.

torta.

Obsedena z NK Mariborom. Dokler bom živa, mu bom zvesta.
To sem si obljubila kot mala deklica…
Danes ste nam uresničili najlepše sanje…

Sandra.

Saj ne vem kje naj začnem…
Pri zatečenih rokah, ali morda utrujenih nogah.
Ali vam samo morda povem, da sem srečna.

g. Cotar je rezal…

A to vse se že vedeli, ker ste me nekje srečali…
Bil je to dolg dan…predolg, a zagotovo se bo končal enkrat jutri.

z mojim prvim koščkom.

Okoli 11.30 smo začeli s koreografijo na vzhodu. Krepko čez tretjo smo jo končali na zahodu…
Garanje se je izplačalo…
Doma sem nekaj pojedla, preoblekla, Mejotu povedala, da je najboljši mačkon na svetu.
In se vrnila na južno ploščad.

Sandi.

Sandra za najboljšo dobro voljo, najboljša torta, ki je očarala vse. Meni ljub podatek je bil ta, da so jo naredili iz 720 jajc.
Menda je mela skoraj 370 kil. Pojedli pa smo jo že pred tekmo.

kak se je rezala.

Hitro sem jo zbasala v sebe, potem pa pojedla še košček. Na srečo še najdem prijatelje, ki fotko naredijo…
Srečala sem toliko ljudi, da če naštejem vse, zagotovo koga pozabim..

Mitja.

Potem se, ko vidim kako lep je ta svet, odpravim na tribuno.
Isti prijatelji na tribuni. Na desni imam simpatične fante, s katerimi dejansko postanemo pravi prijatelji.  Na koncu je prav hudo, ko se poslovimo.  Ekipa pred mano se spravlja na igralce…

ploščad.

Priznam, prva tekma, ko sem bila najbolj živčna. Skupaj s prijatelji sem doživljala in preživljala infarktno tekmo.
Ni je čez to tekmo. Živčki so delali, in resno sem se spraševala, če bo zdržalo srce…

dobrodošlica.

Ob polčasu sem spravila do zgornjega Vipa. Morala sem ga pozdravit. Nikola Komazec nas je obiskal, fotko je naredil moj zlati Deki.
Tekma, ki se je začela z enajstmetrovko gostov, nadaljevala z noro, najbolj noro…Dejan Mezga in končala z zlata vrednim golom Željkota (ne bom rekla Željka, ker to ni štajersko) Filipoviča.

pogled na zahod…

Kaj moram povedat kak sem se počutila?
Jokala sem. Jokala sem. Kot mali froc sem se cmizdila. Ko je Aleš dobo rdečega, sem se skoraj raztrgala. Aleš je tiho odhajal, s sklonjeno glavo dol. Rekla sem, poglej gor, bodi ponosen. Bodi ponosen na to, kar si naredil, kako dober si. In naredil je točno to.In vzpodbudil publiko. Aleš, to je za Zalo, za tvojo Mašo, za vse vijolice, ki pridejo. Predvsem pa za tvojo hčero, ki je tako lahko ponosna na svojega čudovitega očeta. Ponosna sem.

…in jug…

Danes sem tak ponosna. Za vsa ta leta, za vso to ljubezen, za vso to prijateljstvo.
Zadnje minute so se vlekle kot ponedeljek pa še sreda zraven. To so bile minute…ko sem rekla…ne nam obrnit hrbet…dobroto bomo vrnili dvojno…in usoda nam je dala ljubezen.

začnimo.

Veselili smo se, objemali…tako čudovito je bilo. Tako krasno je bilo.
Celo tekmo se je pelo, Viole…kaj si ti ja nor malo!
Zahod je stal, zahod je ploskal…
Kaj takega se ne zgodi vsak dan…

ognjemet.

Ko je že pred tekmo šla koreografija gor, ki smo jo tak pridno pripravljali…sem skoraj ponorela od sreče. Fantastično smo to zrihtali. Hvala Damjan, rada te imam in si mi čudovit prijatelj. Sem ti rekla, da bom to zmeraj naredila v prvi vrsti zate, prijatelj.Ker mi vsa leta stojiš ob strani in si fant, ki me je vedno imel rad. Vedi, da nosiš posebno mesto v mojem srcu. Pa ne takšno, kot bi kdo mislil…

vse najlepše!

Ko se je tekma končala, ko so bili fantje že skoraj nagi, ko so se navijači počasi poslavljali od stadiona…sem se vsedla na svoj sedež. Prvič danes. My way, tako kot zmeraj.Vsedla sem se in uživala. To je bila tudi moja zmaga.
Za vse kar se trudimo in garamo.

Merti, za Zalo.

Bravo ekipa…res ste nori…res ste nori in mestu ste vrnili v nov dan novo upanje.
Hvala vsem, ker ste garači, ker zmorete, ker ste krasni, ker ste moji prijatelji, ker ste.
Po tekmi je bilo vse tako krasno objet. Še spit kakšen požirek piva…
Po tekmi je bilo tako lepo.

gostov je bilo precej.

Grega se je drl to, kar smo se danes pogosto…
Vse najboljše za rojstni dan!
Ja, dragi moj NK Maribor, vse najboljše za 53. rojstni dan! Rada te imam.
Solze so tekle, sreča je tu.

živi zid.

Vsi, toliko vas je…hvala.
In hvala tistim, ki boste to prebrali, in boste verjeli.
Hvala še ekipi iz Kranjske gore, ki mi je hotela čohat avto, ker je bil preveč leden. Vsaka čast za obisk našega mesta.

Nikola.

Prijateljem, ki sem vas lahko objela, vsem, ki ste bili tu.
Viole, najboljša publika!
Urši za bonbone…in ljubezni, ki se čuti.

vedno zanimivo…

Vem da je to najbolj pravi dan, da je Mala Mo, končno srečna.
Bili ste mi inspiracija, da se je to nekoč začelo…
Nikoli ne bom nehala verjet…

…le kaj debatirajo?… 🙂

Čeprav sem včasih jezna, a tak je nekak z vsemi ljubeznimi…
Si oprostimo in se imamo še naprej radi.
Čudovit dan je bil, vso garanje gre v pozabo.
Ostajajo stiski rok in prijazne besede.

Željko…!

In Mitja, hvala, ker me vedno poslušaš, ko se česa bojim…
Janez,  ki vedno bereš vse moje finte, ki mi hodijo po glavi.
Najboljši ekipi.
In hvala nekomu, ki ga čakam…in ga držim za njegov predolg jezik.
Če bi vam rekla, da sploh ne bi šla spat, ker se bojim, da me bodo jutri zbudili in rekli, da ni res, bi mi verjeli?

za Gregorja.

In za sam konec.
Hvala Dušan, šef. Brez vas to ne bi bilo mogoče. Videli ste vijolico, ki ji je to ljubezen, strast in veselje. Zaradi vas je bil to dan, ki ga ne bom pozabila v življenju…
Te ljubezni pač ne dam…

kaj tak lepega…

Mogoče se jutri sprehodim po ploščadi…
…da najdem spet kakšen nov spomin…
….ko smo si tako močno želeli…
…da se je uresničilo.
Ko smo jokali od sreče in bili kot eno.

Iva Ivana. Verjeli sva.

Že razumete zakaj sem tak nora?
Ker sem samo tako lahko srečna.
Bojevniki, HVALA!
zmeraj zvesta.
Mala Mo
:*