Hrvatski Jurček

na pravi ulici, prava stvar… 😀

Potovanje v Zagreb je vedno eno res posebno doživetje.
In ta blog bo poln slovničnih napak, ker pišem kot Zombi.

je moj ali ni? 😀

Ko sem prejšnji teden ugotovila, da so moji oči vse prej kot v dobrem stanju, ko je vse peklo od bolečin, videti pa sem bila, kot da bi me pretepel sam Zavec, sem poslala mail na kliniko in moja čudovita zdravnica me je napotila k njej včeraj popoldan.
Z mano sta šli Lidija in Martina in babe smo si naredile svojevrstno čago.

Veš kje je Mercator? 😀

Dež in megla sta nas spremljale v tem dnevu, kot sem se nekako tudi jaz počutila v mojih očeh…
Pridemo na kliniko, malo počakamo…saj me tako ali tako že vsi poznajo…

Če obrneš Teto Violeto. 😀

Zdravnica me sprejme, mi vzame bris iz oči, pregledava stanje oči, ki je drugače sijajno. Le videt sem, kot da grem na maškarado in še vstrašiš se me lahko tako mimogrede. 🙂

navdušene nad stavbo.

Zdravila dobim, se nasmejem, povem kako rada sem v Zagrebu in se počasi poslovim.
Čakanje Lidijine prijateljice, ki je iz Zagreba je bila posebna izkušnja, sem pa vesela, da tudi ona zdaj ve, kje je najboljša izmed klinik za oči.

prišla sem…domov.

Ko nismo dočakale hrvaških čevapčičev, smo iz pristale iz Zagreba kar v Sarajevu. In to dobesedno. Lačne smo bile celo tak, da sem si fotografirala samo pijačo. 🙂

odlična kombinacija.

In če se sprašujete kaj je Hrvatski Jurček…
Martina je to ime dala kar temu…

Tramvaj.

In ker si ne lastim fotografij, dodajam, da so praktično vse delo naše Martine, ki je kot pol mlajša sopotnica dokazala, da je prava faca. Lidija pa je tak moja mama, ki jo imam neizmerno rada. Tudi ko se jezi v telefon, jaz pa se zraven smejem kot zmešana. 🙂

Zagreb. 😀

V tem tednu bo znano moje miksano “zombi stanje”, a vendar se ne bom pustila, da bi zamudila Stožice.
So le moja prva tekma brez očal in ne dam se. 😀
Zato pohitite po karte in se vidimo…

p.s. pa hvala vsem za skrb. :*