Vtisi četrkovega krasnega večera še zmeraj živijo. Tudi jutra, ko sem se srečala z meni ljubimi nogometaši in predvsem popoldneva, ko sem z enim od njih videla ene stvari tako, da bi eni verjetno obnemeli…mogoče bi počasi že bil čas za to.
 |
| ob slovesu… |
Dva Mateja, Peter in Tatjana. Celje.
 |
| od Cockte ujeta. 🙂 |
Privoščim si pijačo po kateri me vsi poznajo…z njo pač vidim več in opazujem bolje.
Pride ona. Poznajo jo vsi, a nihče je ne pozna. Vsi govorijo o njej, a vsi mislijo, da vedo kaj govorijo. Anja.
In njenih 30 palačink.
 |
| dobrodošlica. |
Naša miza je privabila številne navijače, ki so našo mojstrico kuhanja veselo pohvalili. Kdo ne bi, ko se pri dobri hrani vse konča. Dodatni kilogrami, ki jih dobiš zaradi hrane, in ne česar drugega, kar ti lahko življenje spravi na najnižnji nivo dostojanstva in ponosa, so vedno praktični.
 |
| 30 na kupu! |
Tekma je bila polna ljudi. Dobesedno. Jug je bil poln, naš sektor pa tudi.
Navijanje juga je bilo nekje vzporedno temu kar sem slišala na tribuni.
 |
| obožujem maskote! |
Hvala za prijetne pesmi, drage Viole…
In hvala dragi “vzhodnjaki”, da je moj besednjak poln za knjigo kletvic, žalitev in vsega, kar slišiš ponavadi na zahodni tribuni našega stadiona.
 |
| kup rudečih kartonof. 🙂 |
Tekma je za v pozabo, pa vendar ni bilo vse tako slabo.
In čeprav smo v zadnjih izdihih tekme nesrečno izgubili, so eni šli gladko preko meje odnosa.
Pač, koliko spoštuješ sebe, kažeš odnos do drugih.
 |
| Viole. |
Koliko govoriš slabega o drugih, toliko znaš pokazati, kako malo znaš povedati o sebi.
In koliko ceniš svoj klub pokažeš takrat, ko izgubi.
 |
| primorska soseda. |
Maribor je v četrtek zmagal v Belgiji. Fantje so se vrnili domov šele krepko po četrti uri…in v nedeljo so igrali novo tekmo.
Ne bom iskala izgovorov in krivcev, kazala s prstom na kogarkoli.
Ne bom si vzela pravice, dajala grde vzdevke našim nogometašem.
 |
| gužva v bajti. |
In, ne bom dovolila da kdorkoli govori preko njih, iskrene in poštene navijače in preko nas, ki delamo nekaj, kar si VI nikoli niti drznili ne bi.
Zgubili smo. In jutri bo mogoče poraz malo bolj bolel.
Sem pa fantom iskreno zaploskala in videla v očeh tisto, kar sem želela videt.
Tudi po tekmi ni bilo nič drugače.
 |
| ena taka, by me. 🙂 |
Porazi niso tragedija, so del življenja in življenje je lepo.
Jaz sem odvrgla svoja očala, še vedno so nekje v stanovanju za spomin, kako težko je bilo življenje z njimi in se vsak dan spomnim, da mi je bila dana priložnost, da življenje gledam lepše, pozitivnejše in sem ponosna na to kar sem.
 |
| končnih. |
Vsaki dan naredim nekaj, da sem boljši človek in zelo mi je žal za tiste, ki v meni iščejo napake, ker se sramujejo svojih.
Hvala ekipi za krasno druženje, prijateljem iz tribune, še posebna zahvala Anji za njeno specialiteto, ki smo jo rekordno hitro pojedli, ter predvsem hvala vsem tistim, ki dvignete telefon, ko korak postane težji.
Vsem, ki pa nosite napačna očala, pa priporočam minuto tišine. Navijate na napačen klub. Očala niso kriva.
Cmoka.
Ostanite zvesti sebi.
Mojchi. :*
Foto: Dejan Laketić