Nekaj čez peto se zalotim, da se smejim. Ne glasbi v slušalkah, ki odmeva stari hit, ne temu, da sem na pol zalepljena, ne temu, da sem spala 4 ure. Smejim se, ker se počutim dobro.
Kljub kratki noči imam energijo, ki bi si jo marsikdo želel. Pot prehodim rekordno hitro. Dodam še kakšen krog, preden pozdravim zadnjega kužka na moji poti. Tistega, ki je premagal diagnoze in še danes hiti, da mu podelim nagrado jutra. Vesel je. Za dodatno energijo jutra.
Danes, ko moje srce kljub vsej sreči joče. Zato je ta zmaga tudi zate, moja legenda med zvezdami. Osem mesecev kasneje s težkimi prsti in bolečino v srcu pišem o zmagi, ki je tudi tvoja. Zlato moje malo.
Toliko derbijev si doživel z menoj. Toliko blogov napisal z menoj. Prve dobesedno. Skakal po tipkovnici in zdelo se je, da blog nikoli ne bo končan.
Današnji bo krajši. A vendar še en v nizu iskrenih, hvaležnih. Predvsem pa naš. O tekmi. V Mariboru. V Ljudskem vrtu. Kjer se je že ob 18h trlo ljudi na južni ploščadi. Prijateljev na kupu kamorkoli sem se ozrla. Veselje in sreča v zraku. Na tribune gremo.
Prve sem zagledala pred vhodom že pol sedmih. Mi smo se odločili, da gremo gor na severu. Predvsem zaradi gužve in vse kar prinese derbi.
In doživela sem nedoživeto. Tudi na severu smo stali v vrsti. Da pridemo noter. Kjer nekateri niso ločili listka od letne vstopnice. Za listek pa tudi ni bilo točno jasno kam ga je treba dat in sploh komu. A prijaznost in izjemna potrpežljivost je odtehtala vse to. Bili smo skupaj.
Na vzhodni ploščadi toliko čudovitih ljudi, ki jih ni bilo konca. Na koncu smo se nekako le prebili do benda in pogleda na jug, kjer so navijači lep čas čakali, da so prišli na tribuno.
Ko sem se prebila na tribuno, sem si oddahnila. Fobija gužve naredi svoje. Krasno je bilo videti vse obraze, a ko se ujameš ujet sam s seboj, je sedež varno zatočišče.
Tekma pa. Bi napisala balzam za dušo. Pa ni bila.
Bila je drama v nekaj dejanjih.
In dajmo pojasnit, da smo zasluženo zmagali. In prav vsak od igralcev je prispeval svoj košček v mozaik te čudovite zgodbe.
Krasen večer. Poln stadion. Skoraj 10.500. Kakšna kulisa. Vse, kar lahko ponuja derbi. Pa stoli so po mojem po dolgih letih preživeli. Pivski plastični kozarci niso.
Tekme se ni ustavljalo, ko se je Jojo umikal vsemu, kar je letelo v njega. A včerajšnja tekma je postregla s številnimi farsami, ki pa ne pašejo v ta blog. Nikoli niso. Nikoli bodo. A mogoče samo en stavek ali dva o tem. Če te do avta pospremijo varnostniki, niso oni krivi za to. In nikoli, ampak nikoli v moji desetletni zgodovini na severu po tekmi nismo nikoli naredili nič žalega točno tem ljudem.
Mi smo pošteni, iskreni in prijazni navijači. Tudi ko se šipa dol potegne. Eni so preveč popili. Eni pa so šli v osje gnezdo. Opazovanje pri ograji je bilo včeraj izjemno zanimivo. Že dolgo ne tak.
Hvala vsem prijateljem, ki sem vas srečala, ki ste našli mene. Hvala vsem navijačem, da ste kupili karte, kupili letno vstopnico. Hvala vsem, ki ste potrpežljivo čakali in vsem, ki ste hiteli po karto takoj ko se je prodaja začela. Hvala vsem, ki ste delili objave in promovirali to tekmo.
Derbi je za nami. Čez teden dni bo znano vse. Prišli smo do drugega mesta.
Kje ste zdaj vsi tisti, ki ste nas na začetku sezone spet v drugo ligo pošiljali in po Murski v peto?
Naj vas moti, da smo najštevilčnejši, najmočnejši in najboljši navijači v državi.
Nas ne moti, da vi to niste. Ker mi imamo pač to radi. In spoštujemo, da vi to nimate.
Kulisa je bila res stoj pa glej. V takšni ali drugačni obliki.
In kot je rekel gospod pred tekmo…vse to pač spada zraven. Že desetletja je tak in prav je, da je tako.
Pred mano je včeraj sedel en res prijeten fantek. Z vijol’čno kapo in izjemno spoštljiv, prijazen in krasen fant. Navijal je, se vstajal ko smo se vsi. Bil je nekaj najbolj prijaznega kaj sem kdaj srečala. V nekem trenutku sem mu rekla, da naj kar stoji če želi. In da sta lahko starša izjemno ponosna nanj kako krasen fant je. Zato, če poznate fantka iz 16. vrste sektorja C5, ki je sedel pred punco s črno NK Maribor kapo, mu sporočite, da bom vedno njegovega oboževalka. Ker je vendarle le moral poslušal preštevilni gnev. Pa tak vsi vemo kdaj se je začel in kdaj se je končal.
Menda ni bilo krivo pivo…
Čas po tekmi pri ograji hitro mine…poslovimo se in smo že doma…z najboljšimi sosedami. Kakšen dar sem dobila. Eni zadenejo na lotu. Jaz imam pa tri prečudovite sosede in njihove kosmate sostanovalce. Meni je to dovolj. Sploh, če me povabijo še na štrudelj.
A naj končam še s povabilo. Kot bom to počela še naslednje tedne.
3. in 4. septembra v Ljudskem vrtu darujemo kri. Vijol’čna kri za vse ljudi v 13. izdaji se vrača pod severno tribuno stadiona Ljudski vrt.
Hvala vsem, ki širite našo ljubezen do pomoči sočloveka.
Tale blog je zate, Mejo moj. Pogrešam te z vsakim koščkom svojega telesa. Že 8 mesecev.
A vem, da si vedno nekje z mano. Kak ne bi bil, če pa ona korenina na Kalvariji prav čaka, da se preko nje skotalim.
Iskrena kot zmeraj. Hvala prijatelji. Hvala nogometaši. Hvala vsem prekrasnim otročekom, ki ste šli kot spremljevalci. Pogumno in izjemni. Hvala vsem, ki ste zrihtali tako fantastično včerajšnjo tekmo. Dobrodošli vsi, ki se nam želite pridružiti. Vsakega smo vedno znova veseli.
Majhen fantek je včeraj dedka vprašal kje se kupi vse to, kar se je svetilo na jugu in potem še naprej. Ne za to, ker bi jo želel metati, ampak ker mu je bila tako zelo všeč.
Tako da veste. Otroci se pirotehnike ne bojijo. V resnici komaj čakaj nanjo.
Ok, zdaj pa počasi res končujem. Tipično jaz. Vedno odhajam celo večnost.
Vijol’čna familija. Ponovimo to kmalu spet. Kaj pravite na Koper?
Nova sezona pa je tak al tak že za ovinkom. Videti je dobro.
S poklonom navijačice.
Ko izbiraš. Izberi, da ne boli.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić