MMMMM…moja lepa Dolenjska vas…

Kako lep dan je za mano. Prekrasen. Čudovit. Moj dan.
Za mojo Dolenjsko.

Krasni spomini, ki so se začeli nekaj čez 10h zjutraj…Tatjano poberem in potem v Celju še Anjo…
Stara cesta…prihajamo…

Veliki Gaber.

Krasne kulise nas pripeljejo do kraja, kamor nihče ne gre rad…
Stojim tam, prižgem vijolčno svečko, ki ji je čisto nič namerno ime Mojca. Pozdravim in se poslovim…Minilo je dobrih 12 let…

malo spodaj.

Prišla sem domov. Za par minut sem se skrila v tisto jesensko listje Velikega Gabra. Kraja, kjer sem pustila zelo malo svojih spominov. Pa vendar se rada vračam tja, odkoder dejansko prihajam…

gremo na tekmo!

To je, ne glede na vse, še vedno nek moj dom. Ki to nikoli ni dejansko bil.
Sprehodimo se in narava je prijazna tokrat z mano. Ne dežuje, kot to rado počne, ko pridem tja na obisk. Stopim s težkimi koraki, se spomnim česa, kar je vredno spomina…

okolica.

Pojemo svojo malco in se odpravimo proti Novemu Mestu. Še Petrol za vožnjo domov in gremo.
Kam te sploh moramo it?

tega ne doživiš vsak dan.

Ljubljanska cesta, zavijemo desno…gospod nas usmeri na parking…in še preden parkiram se smejem kot največji norc…ker ne morem verjet, kaj se mi dogaja sredi Dolenjske.

naša tribuna.

Zraven mene parkira g. Ban in je isto presenečen, kot jaz. Potem se pripelje še delovna ekipa in ugotoviš, da je naša država res mala.

kdo je reko, da sem mala? 🙂

Odpravimo se malo raziskovat njihov kino, potem pa stadion.
Prve pridemo, in zadnje odidemo. Še varnostniki so prišli za nami.

spet rdeči kartoni…

Stojimo na neki travi in se smejimo ko budale. Čakamo, potem pa prihajajo prijatelji in prijatelji…
Gužve pretirane seveda ni bilo, kar je bilo pričakovano. Tu pa tam se je kaj zadrlo.

moj strup. 🙂

Prvi polčas je sprva zgledal bogo, pol pa…ko je vdarlo, je vdarlo. In ko se je zdelo vse samo ogrevanje, ura ni minila…sem rekla, da bo tak pet nula, pa da se ni za bat.

gorelo je. malo. 🙂

Kaj, ne vem kdo me je slišal. Hvala tistemu, ki me je.
Za to hvala za petkrat M!

to so naša prihodnost!

Martin, Martin, Marcos, Mendy, Mezga.
Amen!
Poklon ekipa.
To je bilo tak zabavno gledat. Tak fajn, tako preprosto, tako na izi. Kak so padali gole, tak je cajt šel dvojno. Minilo je ko šus, zmaga je bila vesela, škoda, da je tak hitro minilo na koncu.

tu je skoraj še šestega dobil.

Hvala vsem malim otrokom, ki so bili na tekmi, še posebej dvema…mali deklici z najlepšim bodijem na svetu. Upam, da ji je bil bonbonček dober. Kak simpatična deklica. Mi je polepša dan s svojim iskrivim nasmehom.
In seveda še gospodična L., ki je tako smejčkala se in smejčkala se. 🙂

princeska in njen oče.

Hvala vsem, ker ste prišli v toto mojo malo Dolenjsko vas…
Po koncu smo se basale z Anjinim fantastičnim pecivom. Jedli smo ga vsi, ko nori in zmešani. In občutek je bil nepopisen…
Ekipa se je najedla, oba moja soseda od avtomobilov sta prišla na svoj račun in krasno je videt, kako so tako majhne stvari za tako velike nasmeške. Upam, da bo Anja še kaj pekla, da bomo še kaj jedli.
Krasno je bilo po tekmi vse skupaj.

MMMMM!

Potem pa nazaj na staro staro cesto..po poti lepo domov…
Anjo smo oddale doma, malo počvekali…in se odpravile…po stari cesti do Maribora…
Celjska avtocesta je mela neko zaporo, ko pa je več ni bilo, pa sem samo po stari cesti odpeljala domov.
Ura je naredila svoje in prispela sem domov, kjer je čakal mali in kosmati prijatelj, ki bi vse naredil, da ti kabli okoli ne bi preživeli…a vendar je hkrati vesel, da sem končno spet doma.

Bravo!

Krasen dan, s krasno ekipo…čudovita zmaga. Bravo vijolčni dečki! Zmleli ste jih, da jim tak nič ni bilo jasno…
In krasno je bilo vse skupaj…
Hvala za lep dan.

Anja je ujela sponzorja poraženca.

Se priporočam.
Cmoka za vse, ki v življenju iščete dobre stvari.
:*
Mojchi