Trenutek

Stadion Ljudski vrt. Dom prvakov. Sreda zvečer.
Kot da se ni nič zgodilo…
Vse je tiho, par otrok se vozi z rolko, Maks nori po južni ploščadi, fantek z očetom se pelje mimo.
Običajni večer.
Kar včeraj ni bil.
Trenutek, ki je minil. A ki bo v naših srcih trajal večnost.
Ko smo mesece in dneve čakali na vse naše to…
Kar se je vse zgodilo takoj…in ni bilo več.
Veselje…
Ljubezen…
Nepopisna srečna…
Vse zmage nogometašev so svoja zgodba. Tudi porazi. Vse prehojene poti, prevoženi kilometri. Delo za navijače, delo za vse, ki obožujejo vijolčno barvo.
Kako rada imam to barvo. Zeleno je pač grdo. Pa si kdo še vedno upa na stadion v tej barvi…ko bi jo vsaj lahko prepovedali.
Tisti trenutek, ko srečaš prijatelje, pred tekmo upajoče verjameš, po tekmi se srečno z njimi veseliš.
Ko imaš vse, pa veš da tega večno ne boš mogel obdržati.
Slava in denar niso za nas.
Nam je važna ljubezen. Do kluba.
Z nami ste, če imate radi to, kar smo mi…
Mi ne moremo brez igralcev, oni ne morejo brez nas.
Skupaj eno smo…
Včeraj smo verjeli, se želeli…a se vseeno po tiho bali.
Kaj pa če ne bo…
Ratalo nam je.
Nekdo je omenil še našega komentatorja…res je, Smiljan je bil zagotovo z nami. Zmaga je tudi njegova.
Niti ne zavedamo se ne, da so te naše tekme praznik. Dogodek. Prvenstvene, pokalne, prijateljske, evropske. Naše vijolčne baze, vse delo povezano z NK Maribor…eni delamo to, drugi drugo. A najdemo se na pol poti in skupaj končamo…in zmagamo.
Vedno smo tisti, ki si želimo, da bi ljudje razumeli.
To je naša ljubezen. To smo mi. Naši fantje so naši in radi jih imamo. Dajejo nam moč, včasih pijejo živčke…a naši so…

stol trenerja.

Želim si poln stadion. Pa ne na evropskih tekmah. Želim si stadion poln celo sezono. Ker zaradi uspešne sezone je Evropa. Zaradi raznih Koprov in Celja imamo mi zmage, ki nam prinašajo velike tekme, za katere pol ljudi stoji za karte, pa sploh ne vedo kam gredo.
Včeraj pred 19h na stadion…le zakaj…če pa je ob 20h tekma…
Ampak včeraj je bil moj trenutek.
Verjetno ga nikoli ne bom pozabila, verjetno bo vedno moj….
A to je samo trenutek.
Nikoli ne vemo kdaj bo to naša zadnja tekma, kdaj so nam ti trenutki šteti.
Zdi se mi, da preveč pozabljamo minljivost in kako morda kdaj ne bomo več skupaj.
Nočem bit črnogleda, le želim si, da bi skupaj živeli za trenutek. Za prijatelje, za to kar imamo radi.
Da bi ljudem pokazali kaj nam pomeni trenutek. Ne samo na stadionu in vsepovsod kjer se vijolice družimo in se imamo radi. Ampak tudi nasplošno. Niso besede tiste, ki govorijo o ljubezni in radosti. Dejanja so. Tista dejanja, ki vas naredijo večje od življenja.

koliko ur dela za teh par minut…

Za to je to trenutek, ko vas prosim, da zavrite telefon, napišite fb sporočilo, ali kakršen koli drugi način. Če treba se peljite do prijateljev, družine, kogarkoli…in povejte da jih imate radi.
Zaradi trenutka.
Kot je bil včeraj naš. Ko smo jokali in se veselili od sreče…
Ko so se ugasnile luči in se bodo v soboto spet prižgale.
Slavo bomo peli našim nogometašem.
Mogoče bo v soboto že vse drugače, mogoče bo kaj, kar nam spet ne bo po volji.
A čas bo za novi trenutek.

Ali utrinek. kako boste vzeli.
Le naredite si vsak dan kak tak trenutek, ki bi si ga želeli vzeti v dlan in ga nikoli ne izpustili…
Pač, večen romantik, ki je NK Maribor njen način življenja, njena strast in ljubezen, njena moč in energija. Za klub kot je, nič ni težko in najraje ga imamo na svetu…
Del sveta, kjer je bistvena le ljubezen do vijolčne barve.
Sobota bo kmalu…
Jutri pa je posebna obletnica.
Cmoka.
Rada vas ima.
Mo. :*