Eti bo za rundo dal…

Gostovanje v Novi Gorici je za mene bilo in vedno bo moje najljubše gostovanje kar jih je.

Tega ne bom dajala v velike črke in v superlative.

Bom pa začela najprej z zahvalo:

-Ines in Aleš. Vesta zakaj in vesta s kakšnim razlogom.

-Dejan Mezga, za dva od treh golov (tretjega so si dali kar sami).

-prijaznim goriškim gostiteljem, ki so nas po celi večnosti znova dali na montažno tribuno, računali nič, a na vstopnico napisali 4€ (spet primer, ki ga razumejo samo oni).

-mojim prijateljem iz Hitrega Mikija. Ki jim žal nisem mogla ponosno povedat, da sem pojedla burger, ker me je prej zdravje za par sekund zapustilo in so se začele čudne reči. Sem pa jim hvaležna za vso prijaznost in odnos, ki ga vedno znova kažejo do mene.

-Violam-za krasno navijanje…

-In igralcem-ker je lepo it iz Gorice z zmago domov…

In še posebna hvala za mojega posebnega bralca-Kimi, saj veš…Cockta in aplavz…brez tebe bi imela slovenska glasba čisto drugačen pomen. 

In za konec…stvar za vse tiste, ki bi šli kdaj z mano na gostovanje…

Moj avto ima posebnost: števec ne dela. Pa vendar je Klijči res hiter, če to želi bit. To lahko pove tudi moja draga Barbara, ki je znova poskrbela, da sem pol ure sedela zraven sladoleda sredi Qlandije Nova Gorica.

Hkrati pa poudarjam še eno stvar – moj avto nima klime, ni gostilna ali bar…

Je samo moj avtek, ki ga imam zelo rada, ki me spremlja že skoraj osem let in je prevozil že tisoče in tisoče kilometrov…

Pa tudi radio ne dela…pa kaj…saj sem čveka, pa prijatelji, ki gredo z  mano, so čveke…

In zato, dragi sopotnik, ki se z mano nisi vračal domov…razmisli…ne malo…dosti…

Pralo nas je od Lukovice do doma. Res, ena najbolj nadležnih poti ever.

Pa vendar sem spet rekla…da v Gorico pa nikoli več ne peljem…potem pa vem, da se bom spomnila na fajn navijanje, tekmo, ki je praktično ne vidiš…pa si srečen, da si tam…ter da pozdraviš nasmejane ljudi, ki so te iskreno veseli…

In če dež nekaj lepega prinese…potem bo nedelja krasen dan…:)