Mavrična sreda s priokusom realne slike…

Naslov bloga sem pravkar tako zakomplicirala, da ga bodo razumeli le redki…
Bila je res to ena dolga sreda…

nasmešek. 😀

A preden začnem o vsem, kar se nam je zgodilo minulo sredo (beri včeraj), je najprej čas, da pozdravim vse tiste, ki mi ta blog iz globin srca zavidajo. Priznam, do predvčerajšnjem nisem vedela, da obstaja tako slaba kopija mojega bloga, da ti ob njem ne postane samo slabo, žalosten rataš. Ker oseba, oz. osebe, ki so se lotile tega, so mi iskreno dale mislit in sem jim hvaležna. Kdo ima toliko časa, da se ukvarja z mano, se hoče norčevat z mene in sebe spravlja v tako luč, ki prej crkne, še preden se prižge? Dajte takšnim osebam, ki se premalo zavedajo lastne manjvrednosti kruha, kosti, neko hrano jim dajte al nekaj. Ker so lačne. Čeprav je ena od teh oseb vidno preveč zaobljena, druga pa očitno preveč zapita, da bi se sploh zavedali kako podli, nizkotni in kako bedasti sta. Hvaležna sem za to slabo kopijo. Ker šele zdaj vidim kako dobra sem v resnici.

lepo je plapolala.

Nisem vedela, da bom kdaj imela imitatorje. Sicer zanič imitatorje, pa tudi to nekaj. Vsaka “slava” nekaj stane, kajne?

“moj” zahod.

Tako da dragi osebici…hvala, ker obstajata. Sem vama že povedala, da sta mi polepšali dan, pa čeprav s stavkoma, ki jih niti sami ne razumeta? Nič bat, tega vajinega sranja ne bom več brala. Samo radovednost me je gnala, komu sem tak pri srcu, da se z mano ukvarja. Hvala…res, moji feni…moji prvi feni!!!! Dragi moji! Ste vedeli kako pomembno blogerko imate?

jug.

Razmišljam, da bi si dala delat osebne kartice s podpisi. Čisto za res. 🙂 🙂
Tako, to sem dala iz sebe ven…tak….idemo tja, kjer je najlepše.

naša postava. prebrana prva???

Pa smo se dopoldan zbrali, da prijateljevo umetnino spravim na stadion. In smo jo. Po vseh težavah z materialom, vstopom na stadion (tudi jaz znam preko ograj skakat), smo se mala ekipica zbrali in naredili sedem sektorjev zahoda. Aplavz prosim!!!! (tako, ko ste zaploskali, pa lahko dalje berete).

pred začetkom.

Res je bilo to krasno delat. Tak smo bili že crkjeni, pa smo še kuj garali. Štiri ure…ampak ko si pogledal po stadionu, ti je zastal dih…vedeli smo, da bo fantazija.

presenetljivo. kaos.

In je bila.

mavrica.

Še pred tem smo mogli malo domov, in se vrnili v mavrično južno ploščad…Kjer sem spoznala njega. Ni neka skrivnost, da je moj najljubši novinar…Saša Jerkovič. Pred mavrico, pod njo, kakorkoli boste pogledali…nastala je krasna fotografija za spomin. Hvala. Krasen pogovor s človekom, ki mi je pokazal, kako prijazen je dejansko. Hvala.

g. Jerkovič.

In potem srečanje s prijatelji, čveki gor in dol. Pa na stadion. Že dosti prej. Za dušo. Da kakšno s kom rečem, se nasmejem.

vedno luštni.

Med polčasom me je obiskala Polona, drugače pa sem srečala toliko čudovitih ljudi….oh, kako lepo je prit spet domov…res je lepo…

kapetana in dosti sodnikov.

Tekma…ne vem kako vam jo naj komentiram, da ne bom jezna nase. Verjetno mi bo kdo kaj zameril. Vendar realna slika je ta poraz. Žal. Vsak pravi navijač si je želel te zmage, vsak pravi navijač je obnemel ob golu Čehov, vsaki pravi navijač je vedel kaj bo…in vsak pravi navijač bo za temi fanti stal tudi ko se zgodijo take tekme.

slika z napako.

Ne, to ni bil moj Maribor in tudi realno gledano je Liga Evropa tako krasen uspeh. Tak smo lahko srečni in veseli. Tako smo lahko ponosni na te fante. Kam vse pridejo s svojim znanjem in voljo. Danes je bilo vsega bolj malo. Igre, navdušenja….vsega. Razumljivo. Gol je padel prehitro in vse se je zrušlo.

drugi polčas…

Aleš Mertelj, moj današnji igralec tekme…lahko bi se kdo postavil v njegovo kožo. Toliko kritik na njegov račun, a na tej tekmi je pokazal kako se BORI za sveti klub. Do konca. Da ni predaje, ko ti pojemo.
Vsi veste, da je Aleš moj najljubši igralec in hvaležna sem, da je to tekmo dokazal, zakaj je tudi dober igralec….

Aleš, Goran in od Mitje glava…

Mojim borcem ničesar ne očitam, ker je to pač to to.
Nisem jokala, nisem se pizdila, sem celo čvrgnila…pa vendar…jaz sem vseeno srečna.
Naše mesto ima s tem nogometom toliko upanja, zato pa je tudi ta želja po večjih tekmovanjih postala takšna kot je bila. Vse kar imamo je to. Nogomet nas povezuje, daje nam srečo, mir. Pozabimo na skrbi. V nogometu najdemo skupno ljubezen. Verjamemo da je nov dan lepši. In tudi bo.
Zato hvala VIOLE…vsem tistim, ki ste peli in peli in kuj peli….ko noben ni več pel, pa ste še kuj peli…
Hvala vsem, ki ste z nami delali koreografijo. Še enkrat se klanjam in zahvaljujem in sem ponosna, da sem bila te veličastne kulise….rada vas imam…vsakega posebej.
In hvala NK Maribor…

kje sem parkirala….

Življenje je tako nepredvidljivo. Toliko dobrega nam vsakič nova daje. Samo znake spet gledamo…
Ko smo po tekmi na južni čvekali smo vedeli, da smo spet skupaj v soboto, ponedeljek pa krvodajalska akcija. Komaj čakam ta dan in živim zanj. Res bom ponosna in veselim se srečanja z vsemi vami…
Lepo smo se imeli….in čeprav je srček boleč in žalosten, sem hkrati srečna, ker smo še en korak naprej, da zmoremo…
Ne moremo vsak dan igrat za desetko in tudi Čehi so si to Ligo prvakov…zaslužili.
Še vedno iskreno ponosna, hvaležna za vse kar dobivam nazaj…

žal…

Ta dobrota je večna in vsem, ki ste z mano in me imate radi…naj se vam vrača dvojno.
Za vse, ki pa ste proti meni…ne pozabit…moje drugo ime je “čarovnica” in karma je “kurba” tak da…me ne skrbi za mene…vas pa za vas kar naj…še vedno se ne vrača vse samo dobro z dobrim, tudi slabo se zna vrnit kdaj…
Me ne skrbi za druge.
Meni je lepo.
Cmoka prijatelji.
Rada vas ima.

slovo…ki to ni…

Mo. :*
p.s. pozabila sem vam povedat, da smo zgubili in se vseeno uvrstili v Ligo Evropa! Carji smo! In pika. Vijolčna!
In ja…Agim, vsega najtabulšega za rojstni dan! Cmoka posebej zate! Rada te imam. Fullll. :*

in življenje gre naprej…