Res si nisem mislila, da bomo včeraj v Krškem proti Rogaški v petem krogu remizirali. Je kak je, nisem. Pa če je še kdo pošten, tudi nihče drug ni. Dejstvo, da igramo na zmago ne glede na to kdo je na drugi strani, je jasno vsem. In včeraj je bilo hitro jasno, da bo tekma težka ko pes.
Vročina, poseben teren in kostolomci s taktiko, ki je po vseh nekih norih čudež ratala.
In čeprav se je tisti črno beli zid boril kot nor, se naša ekipa preprosto ni dala. Dva Markotova in vodstvo je bilo videti krasno. A žilavi gostitelji, sicer tudi izjemno prijazni na vseh koncih kjer smo se pojavili, se niso predali in uspelo jim je, da so na koncu uspeli spravit tekmo do remija.
Če je kdo gledal tekmo, ga to verjetno ni presenetilo, saj so se proti naši vijol’čni barki zoperstavili z vsemi možnimi vetrovi in borili so se kot da se jim gre za naslov prvaka.
Če se bomo pretvarjali, da si pike niso zaslužili, se bomo grdo zlagali in zato jim za požrtvovalnost in predvsem taktiko lahko samo čestitamo.
A to še ne pomeni, da bomo pa zdaj vijol’čne pribijali na križ, jim grozili, odslavljali, postavljali ograje in ne vem kaj še vse, ker so to tekmo pripeljali do takšnega konca.
Dajmo razjasnit par dejstev.
Od petih krogov smo igrali štiri kroge. Tri smo zmagali, enega remizirali. Ja? Ste še z mano? Ok, gremo dalje zdaj.
Za nami so zahtevni nasprotniki in še nekaj prodanih igralcev, ki so krojili igro minule sezone, eden celo še četrtkove tekme. Smo še nekje tu?
Ker vsi znajo igrat nogomet in ker se pač žoga še vedno vrti in so pogoji za vse enaki, lahko pride do napak. Tudi najboljših. Bo al ne bo? Seveda bo.
Tudi če trener ni presodil prav, tudi če so igralci naredili narobe, če so sedeli na uhah in niso poslušali trenerja, je to težava odgovornih za vse te ljudi. Bo držalo? No, te pa gremo dalje.
Zdaj pa smo pri naši funkciji.
Da spoštujemo, cenimo in imamo radi ta klub. Tudi če ne zmaga v petem krogu, tudi če je kdaj slab, tudi če mu kdaj ne gre, tudi če najbolj izkušen igralec zafrkne, tudi če nekdo ne igra tak kot bi moral. Ker smo familija. Vijol’čna familija, ki smo se že leta nazaj zmenili, da smo skupaj eno. Zdaj kam kdo rine pa kdo kje ni, pa kje bi kdo moral bit pa zakaj je nekdo tam kjer je, se bodo drugi zmenili. Ker je prav, da se zmenijo.
Mi pa se zmenimo tak.
Da bomo te fante in vse, ki so polek vzpodbujali, jim pomagali in jim stali ob strani ob odločitvah, ki jih sprejemajo. Razumem, da človeku pokne film, dekl vtrga in si razpižjen, ker tvoj klub ne igra tako kot ti vidiš izpred tv ekrana ali bog ne daj iz petnajste vrste. Pa kak ni one žoge vido, kak ni ono podal, kaj te dela da zgreši prazen gol. Kaj te glumi ob udarcu, če je profi, pa ma tace natrenirane. Pa ja, kaj še.
Gospoda. Gospode.
Ne gre to tak, ne?
Zato dajmo za konec. Spucat. Vsak sam s sabo. Gremo po stanovanju, pučemo, dobro? Pol je fajn, da si najdemo nekoga, da sami ne pučemo, da se razumemo kje smo, ne? Potem je fajn, da s tem ko pučemo, da ga imamo radi. In da ljubezen delimo. In ko bomo spucali, se moramo zavedat, da bodo tudi drugi spucali. In ko bodo. Bomo ok.
In kot sem prej prebrala Alexov zapis…da bo vse ok. O ja, seveda še bo vse ok.
Smo se pobrali po Astani, pa po hujših zgodbah.
V resnici še zdaj ne vem točno zakaj se narod toliko jezi pa krega. Ne vem, pa niti ne razumem.
Je samo ena slaba tekma. In ne slabo življenje.
In veste kdaj je konec?
Tako je, ko je vse dobro.
In dobro, ampak res dobro bo čez 14 dni. Darujemo kri. 4. in 5. september 2023. Vse informacije najdete v dogodku na Facebook strani NK Maribor in na vseh mojih socialnih omrežjih. Bo pa v prihodnjem tednu blog samo in izključno na temo te akcije.
Hvala, ker delate dobro. Želim vam vse dobro. In vse še najbolj dobro.
Z nasmehom. Ker vem, da prihaja najlepši čas.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić