Marca 2012 sem začela s projektom, ki se je rodil spontano in predvsem iz veselja do tipk…
Danes, ko se približujem številki 50.000 ogledov, ko je za mano več kot 240 blogov, najbolj bran blog ima več kot 1700 ogledov…sem šokirana.
Številke…
Vsi, ki me poznajo, mi številke nič ne pomenijo…
Zato pričakovanja okoli tega bloga in številk nikoli niso bila in nikoli ne bodo…
Lagala bi, če bi rekla, da mi ne godi, ko se številka ogledov dviguje…
Še vedno pa ima ta blog isto vrednoto, kot jo je imel prvi dan…
Piše za vse ljudi, ki ga imajo radi, piše se predvsem kot nek moj osebni dnevnik, kot ljubezen do vijoličastih…
To je blog, ki je namenjen tistim, ki imajo radi osebne note, ki ne marajo nekih številk, ki nimajo pomena, to je blog, ki je zgodba o navijačici, ki ima ta klub resnično rada, ki nikoli ne piše tako kot rečejo drugi, ki piše tako kot čuti sama….
Zamerim kritikom, ki ga ne razumejo…
Spoštujem tiste, ki mi znajo povedat, kaj naj ne bi spadalo noter…
Nastala je to neka zgodba, kjer si želim, da vidite to, kar eni nočejo videt…
Prijateljstvo, spoznavanja, druženja, konec koncev tudi vožnje, ceste, večerje na drugih koncih sveta…
Da nogomet ni samo tisto…90 minut…pa gremo domov..
Tukaj smo, ponosno stojimo, sedimo, kričimo, ploskamo, se smejimo, kritiziramo, smo ponosni, jezni, jokamo, se objemamo in smo ponosni ali preprosto včasih tako kritično, ker nam ni vseeno.
Želim si, da bi vsak navijač spoštoval svoj klub in grb, ki je del vseh nas…kot bi naj to počeli igralci…
Ta blog je v bistvu nastal predvsem zaradi vseh vas…ki me berete. Ki si dovolite prit do mene in mi povedat kaj je ok in kaj ni. Ta danes je tukaj, da se vam zahvalim…
 |
| ko me boste iskali…tu sem jaz. 🙂 |
Marsikdo ne ve, da ne imela tako čudovitih ljudi okoli sebe, če tega bloga ne bi bilo…
Prinesel mi je toliko lepih, prekrasnih stvari, prijatelja za zmeraj…
Vidim, da ljudje čakajo na bloge po tekme, pišejo mi sporočila po facebooku, me ustavljajo na ulici…
Ne znam si predstavljat, da bi prišla kdaj po tekmi domov, pa bloga ne bi bilo…
Preprosto je del nogometnega dne…vijolčnega dne…
Dejstvo, da so blogi še vse kar spada k meni…od tega, da sem v zadnjih šestih mesecih drugi človek, da imamo živali, ki so dobile ime po naših nogometaših, da smo vedno znova srečni, ko se navijači in igralci srečamo na ulici, v trgovini al pa na občini…
 |
| samo moja. 🙂 |
Eni znate samo govorit, da fuzbal je edini v državi, da se nič drugega ne dogaja…
Skrajni čas, da vidite še, da pišem o rokometu, košarki…
Prišla je nova sezona…ne pozabite kliknit, pogledat, delit…se z nami veselit…
Moji zlati bralci…hvala vsakemu posebej…vesela bom, če kdo še pride kdaj do mene, mi pove, da me bere in mi pove kaj iz bloga…
Vedno znova me presenečate in za to sem vam neizmerno hvaležna…
Lepo je, da vas imam in zaradi vas dobiva ta blog take razsežnosti in je moj ponos…
HVALA.
ni dovolj…je pa vse kar vam lahko dam.
Rada vas ima. Mo. :*
Foto: Dejan Laketić