Kdo si ti?
Navijač. Zakaj si praviš navijač?
In zakaj si nekdo reče igralec?
Si Viola? Zakaj si Viola?
Pravzaprav me je katastrofa od obiska mariborskih navijačev v Ljubljani pripeljala do tega, da sem se lotila tega bloga…
Vsi so govorili…krivi so trije derbiji v par dnevih, pa finance…pa vse skupaj.
Ne, pa se ne strinjam…
Na domačem derbiju je bilo okoli pet tisoč ljudi…
Poraz pa tako zaslužen, da bolj ne bi moral bit.
Si kdo želi gledat slabo predstavo v gledališču, slabi film?
Ne, tudi mi si ne želimo gledat slabega nogometa.
Z nakupom vstopnice nismo tisti, ki bi nogometaše učili nogometa.
Smo pa za to tam, da jih damo krila. Samo hudič pa tako, če pol vzletet ne znaš…
Naši nogometaši so v teh par tekmah pokazali bore malo. Predvsem so bile vse te tekme tako žalostne, da bi se lahko zraven zjokal…
Mene boste videli vsepovsod, pa vendar mi počasi postaja jasno zakaj drugih ni.
Vzrok niso drage vstopnice. Ljudje bodo hodili na tekme, če bodo zanimivi nasprotniki ali pa bo derbi. Še največja verjetnost, da pridejo je ta, da bodo dobili vstopnice zastonj.
Pa vendar po taki predstavi v sredo, ne moreš pričakovat, da bodo ljudje hoteli gledat še eno tako žalost.
Razumet bodo morali naši zlati igralci, da igrajo za Maribor, ne za neki outsiderski klub, ki nima navijačev. Zaradi mene lahko igrajo za denar, samo če igrajo izključno samo za to, tukaj nimajo kaj za iskat…
Mariborski navijači smo ena specifična sorta.
Izredno smo navezani na svoje mesto. Ne prihajamo samo iz Maribora, ampak za nas navija praktično cela država (izvzeti so tisti, ki ne vedo kaj je najboljše).
Na jugu so na vseh tekmah zbrani člani navijaške skupine, ki garajo. Res garajo. Parole, koreografije…delajo po ure. Svoj prosti čas dajo za tekme in tam pokažejo kako genialni so. Hodijo v službe, iščejo zamenjave, dopust porabljajo za nogomet. Delajo za mali denar, pa še tega dajejo za nogomet. Maribor imajo radi. Vse na svetu jim je. Če imajo družine, so vse z njimi v tem. Spoštujejo njihove ljubezni in za klub živijo. Ta pridni med Violami so tisti, ki bi morali nogometaše naučit največ.
Namreč-to so fantje, ki se žrtvujejo. Vse za svoje ljubljence.
Včasih si želim, da bi vsak navijač kdaj vzel katerega v svojo službo in mu pokazal koliko dela za 90 minut nogometa…za ta kratek čas…za ponos, slavo, za željo.
Sama sem vsepovsod. Polnim avto, da si delimo stroške, pocamo te tekme skupaj. Organizacije za vse tekme so neverjetne. Sploh si igralci, ki igrajo za klub, ne dajo dopovedat, čemu vse se žrtvujemo za njih.
Saj nam tega ni treba, pa vendar je to naša strast.
Želim si samo to, da bi tudi nogometaši svojo službo imeli radi. Jo cenili in spoštovali. V njej dali vse od sebe. Za aplavz vseh nas, ki nam ni vseeno. Za tri točke ali pa za uvrstitev v polfinale pokala.
Vsi bi igrali v velikih klubih in velikih tekmovanjih.
Vsi bi radi bili zvezdniki.
Vsi v Sloveniji bi radi igrali za Maribor…
Ampak nihče ne ve, da je treba za vse to garat. Za športnika primerno morajo dat vse od sebe. In predvsem se obnašat športniku primerno.
Občudujem naše nogometaše, ki hodijo po dobrodelnih prireditvah, pomagajo otrokom, živalim. Vsak, ki pomaga je občudovanja vreden. Vsak, ki da svoj prosti čas za ljubezen do sočloveka je velik človek.
Ne pričakujemo zmag na vsaki tekmi, to ponavljam že kot staro lajno…Pričakujemo borbo, na vso moč. In ja, jaz ločim derbi od ostalih tekem. Derbi se mora dobit. Derbi se mora zmagat. Derbi je tisti, ki je pogoj, da ljudje pridejo na ostale tekme. Tam se ne zaletava, tam se ne igra na silo. Tam se igra za Maribor.
V tej pomladi vidim več zgubljenih duš na igrišču. Vedno več. Žal ne vedno manj.
Kaj se je zgodilo po jeseni?
Fantje, ki imajo najboljše pogoje za priprave, daleč najboljše pogoje med slovenskimi športniki…se igrajo, kot da so ledeni ploskvi in drsajo…eni bi lahko že oddrsali…
Res smo butli, ker včasih gremo na tekmo, ko si nas tam ne zaslužijo. Res nam v glavi nekaj fali, da to počnemo…
Če imaš nekoga rad, nikoli ne obupaš nad njim…
In tudi jaz nisem obupala nad temi fanti.
NK Maribor je moja velika ljubezen. Nič ni boljšega kot it na tekmo, delat kakšen super status za tekmo…nič ni lepšega kot zmage. Dobre igre. Iskren aplavz. Čudovita pesma Viol.
Nasmejani prijatelji. Čudovita druženja. Pivo, bonboni, šali, rokavice…
Fotoaparat že ima prazno baterijo, fantje pa igrajo, kot da je zadnja tekma njihovega življenja…
Tega že res dolgo ni bilo…predolgo.
Prosim, uslišite naše želje in se zbudite. Še komarji so že na delu, pomlad prihaja…
Žal mi je, ker bi ene fante ekipe v rit nabrcala…in rekla…bodi nogometaš ali pojdi. Igraj za neki x klub in pusti to, če ne znaš…
Kako žalostno, ker samo kritiziramo…kajne?
Saj pa sama nikoli nisem nogometa igrala…
Sem pa delala 14 ur na dan, vrhunsko oddelala dan, pa še vedno je nekdo našel napako…
Probajte si predstavljat, da 90 minut nekdo spi na igrišču in pričakuje aplavz…
Saj so igralci naši, res so naši…vedno bodo naši…
Samo včasih bi bilo fajn, da če že ne spoštujejo sebe, naj vsaj nas…
Ker smo vsi samo ljudje, vam, dragi igralci podeljujem rumeni karton.
Manj kakšnih prepovedanih substanc čez vikend, manj občutka, da ste zvezde, manj občutka, da vam tega ni treba, pa bo vse drugače.
Ker naslednjič ko nas bo v Ljubljani 150, ker se vam ne da igrat nogometa, se vprašajte zakaj…
In še nekaj…
Še vedno je nogometaš celota. Ne samo dober nogometaš, ampak tudi dober človek.
Zato vsem tistim, ki jih imam rada kot oboje sporočam…dajte dragi moji dečki…na noge…ajde, hopa cupa.
Rabimo vas…radi bi gledali Ligo prvakov…radi bi gledali kako zrušite Olimpijo in pohodite jutri Rudar…
Kaj res zahtevam preveč, ker si želim, da bi imeli nogomet tako radi kot jaz?
In potem pa poslušam kako kritiziramo…
Samo spomnim se nedeljske tekme, pa mi želodec spet obrača…
Moja draga prijateljica pravi, da nas noben ne sili, da gledamo to sramoto…
Vendar ne bi bilo nič narobe…če bi v glavo zapisali:
En klub. Ena čast. Gremo Maribor!
Gremo jutri v Velenkovac…pa da vas vidim, če ste imeli samo slabe dneve, al pa smo jih imeli mi in smo vam delali krivico.
Z veseljem se bom, priimku podobno, posipala s pepelom.
In vas še rajše imela…
Se vidimo. 🙂
Foto: Dejan Laketić