Select Page

Težke so te zdaj vrstice, težje od pričakovanega.
Ko se je rahlo zalomilo pri prevozu na današnjo tekmo in mi je na koncu le uspelo dobit šoferja in še sopotnike, sem bila neizmerno srečna.

kosilo

Ko smo se basali s kosilom v Ancori, po prijetnem nedeljskem obisku Vijol’čne bajte, se je vse zdelo lažje.
A ne v Ljubljani.
Z akreditacijo so mi tako zakomplicirali,da sem na koncu kupila karto pri Mitji, vzela boben Viol in se odpravila na pregled.

del poti  proti Lj

Hujše je bilo, kot da sem zločinec.
Ko pridem na vrh stopnic, ugotovim, da imamo dva ločena sektorja.
En je za Viole, en pa za družine.

Mala Mo prišla po tri…

In ne, z bobnom pa ne boste tja šli. Saj ne moreš verjet.
Uroš reši zagato, da mu predam boben, ki ga kasneje preda najboljšemu bobnarju na planetu.
Odpravim se na družinski sektor, na katerega pridem kot največji zločinec.
Vse sem jim pokazala, vse povedala, pa jim ni bilo dovolj.

smo malo prišli.

Še vedno sem bila obravnavana, kot da sem ne vem kak slab človek in v želodec se ti vsede to vzvišano, nekulturno obnašanje. Če so me hoteli pred kom zaščit, so me težko…
In potem počakamo postave…
Vidno jezna hitro navijam z Violami. Celo tako daleč sem, da združim oba sektorja pri “Maribor-Šampion.”
Jeza hitro ne mine.

čisto nora ekipa…

Pol pa so začele padat bombe. Pa bakle, pa vsi čudni zvoki so dobili svoj pomen.
In spet v našega golmana.
Pa kje si te še to vido.
Nič, v drugem so isto počeli še s svojim golmanom.
Žabe, vsaka čast.

skupinske.

Da so se spravili na Dareteta, je bilo višek vsega.
Že od vsega začetka so mu spuščali vse nemogoče, tisto z navijačem pa je bilo, kot da bi si nekdo sam kamen v glavo zabrisal.
Varnost je na severu zatajila popolnoma. Kaj popolnoma. Kot da je ni bilo.
Želvekov in varnostnikov malo morje, a osmešili so se, ko so lovili navijača, ki je parkrat vmes pado, pa še kuj ga niso dobili.

začetek.

Smo se pa nasmejali.
Na koncu so, očitno fejst, žalili še Mendija.
Žal ali pa na srečo tega nisem slišala, saj so jih Viole vidno preglasile.
Tekma je bila parkrat prekinjena.

kot da smo na mlinskem polju

Zaradi vsega tega sranja, ki so si ga žabe v eno privoščile.
Na drugi strani Viole brez ene same male napake.
Navijanje v nulo. Čista desetka.
Petje, ples,energija.

poklooon!

Kaj, še vlakec so se šli ob prekinitvi.
Ob vsakem udarcu žab, so Viole vdarle elegantno, s pravim konfu udarcem, ki je zabolel verjetno celo Ljubljano.
Nič se ni žgalo, lomilo…
Samo navijanje do konca in še naprej…
Vrhunsko.

vzhod. lepo pogledat tako število.

Kaj takega nas je vseeno malo presenetilo, saj smo pričakovali da bo udarec žabe bolel tudi fizično, vendar so Viole svetu pokazale,  da so Tepanje zaradi napačnih ljudi na zemljevidu pretepov.
Viole so svojo dirigentsko palico potiskala v smer poštenega in korektnega navijanja.
Drama na igrišču ima drugo zgodbo.
Kdo pravi,da je bil slab derbi, rabi nujno očala.
Kdo pravi, da ni bilo šans, se moti.

drugi polčas.

Damjan, Jean P. in Nusmir so zadeli za tri…za nove tri…
Kaj je bilo to na igrišču…poezija…
Damjan je dejansko znova na starih tirih in pokazal je svetu kako dober igralec je…
Vsa ekipa je danes klapala in dejansko zmaga nikoli ni bila pod vprašajem.
Končno je zaigral tudi Mejo. 🙂

vrhunski trije!

Bila sem res vesela. 🙂
Bova ga z Mejotom kasneje pogledala v posnetku.
Po vseh prekinitvah, po vseh grdih besedah in številnih opozorilih, se je tekma krepko čez 17h le zaključila.
Ljubljani dajte prosim neki list, na katerem piše da so samostojni, ker je mene sram, da sem del iste države kot oni.

vlakec.

Odnos, ki ga imajo do nas, je nepopisno grd.
Sram me je,da sem kot navijačica obravnavana kot največji slovenski zločinci.
Sramujem se dejstva, da nas večno blatijo, ko bi pa prvo morali pogledat sami sebe.
Srečna pa sem, da sem bila del te zgodbe v živo.

pred našim golom prvič…

Da  mi noben medij ne bo mogel prodat zgodbe, ki ne bo resnična.
In da sem srečala toliko prijateljev iz cele Slovenije.
Navijajo za Maribor.
Ponosna sem na klub na katerega navijam.
Vesela sem, da so eni obrazi pravi.
Da so nekatere maske padle.

…in drugič…

Žal  mi je, da je ene naše zelene še zmeraj malo preveč strah…
In Lepo je vedet, da smo danes zmagali pred lepim številom ljudi.
Predvsem pa to, da smo, ne glede na vse, za kaj so nas danes provocirali, uspeli to njihovo negativo spremenit v pozitivo, v noro navijanje, v zaslužen aplavz, v eno čudovito zmes dobrote in ljubezni.
Maribor je Veliki!
Po tako malo spanja in tako težkih tekmah premagat večnega tekmeca, ki ima vendarle novo letnico, ker pri stari je preveč pufov.

živi zid.

Ki ima stari grb, a toliko starega od zadaj.
Premagat klub, ki nas v eno ponižuje, sam pa pada globlje in globje.
Prav je, da je rivalstvo, a vse ima svoje meje dobrega okusa.
In klub, ki je dejansko Bežigrad z igranjem na zgrešenem skropocalu enega politika, dokazal, da vse poti vodijo k Prvakom.

podaljšek pa je trajal…

Fantje, ponosna sem na vas!
Kaj bi grdo govorili, ko pa ste morali prestat pravi pekel.
Vsaka čast, za pregled žab. Če so njih tak pregledali…e pa ja.
Meni so še lase pregledali. Verjetno je preštela vse sive laske, prhljaj in še kaj.
Kak je boben pregledala, pa tak ni za komentirat.
Hvala Viole in vsi zbrani vijolčni za krasno kuliso.

ploskamo….

Hvala Boštjan za vožnjo in vsem mojim sopotnikom za krasen popoldan.
Bilo mi je v čast.
Še kdaj upam da.
Rada vas ima.

Trojane. Krofeki.

Zmeraj in za zmeraj.
Mala Mo.
:*
p.s. najlepše darilo blogu, ki bo čez dva dni star dve leti. 🙂