Verjetno bo to najtežji blog, ki ga bom letos napisala. Nosi eno krasno številko. Predvidevam da bo predvsem dolg. Dve fotki. In to bo to. Upam, da ga bom za spremembo pisala celo večnost in veselim se tega…
Ko sem marca začela ustvarjati to luštno zadevico, ki ji pravim moj otrok, je bila dejansko še v povojih. Nastala je iz neke nore ljubezni, veselja, tudi dolgočasja in predvsem zaradi tega, da dajem posebno noto temu, kar počnem.
Sem vse po spisku. Na nek način raziskovalka, novinarska, administratorka, blogerka, navijačica, fotografinja, kritičarka, vijolica in tudi mali japonski turistek.
V prvi vrsti sem pa “Mala Mo” in to bom tudi ostala.
Blog je namenjen vsem, ki imate radi vijolčno barvo. Pa naj bodo to nogometaši, rokometaši, naj bo to vijolčna poroka ali pa samo otroci, ki imajo radi to kar imamo radi mi.
To leto je bilo zelo dolgo. V nogometnem smislu je imeli res 366 dni, pa čeprav se še niti končalo ni. Se je pa končala lanska sezona, jesenski del letošnje in še evropsko ligo smo uspešno spravili do želenega cilja.
Maribor je državni, pokalni in superpokalni prvak, uvrstitev v Ligo Evropa, premagali smo velikana iz Grčije, remizirali z Angleži.
Fantje so bili pogumni, drzni, drugačni. Na trenutke zgubljeni, prestrašeni, drugačni.
Nogometno leto 2012, ki je prineslo toliko solz sreče, veselja, toliko novih prijateljev, poljubov in objemov, toliko stisk rok, toliko novic, toliko obljub, toliko pozitivnih pesmi, veselja, skakanja, kričanja.
Bonboni, keksi, vse smo imeli…
Imela sem Italijo, Hrvaško, Luksemburg in Bosno.
Imela sem številne kraje po Sloveniji, ki sem jih spoznala prav zaradi številnih prijateljskih tekem.
Tolikih ljudem moram letos rečt hvala, tolikih ljudem moram povedati, da brez njih to leto ne bi bilo tako krasno, kot je bilo. Zna se zgodit, da bom koga pozabila.
Na nek način je to leto najboljše do sedaj. Čeprav ni bilo idealno, čeprav so tekle solze, čeprav…
Ah, pa smo toliko kilometrov prevozili, toliko zmag doživeli, se toliko presmejali, spoznali toliko postojank. Spoznali številne navijače iz celega sveta. Postali smo Veliki.
Facebook NK Maribor bo kmalu eno leto uraden in dobiva vse večje in večje razsežnosti. Rušimo rekorde in smo ponosni, kaj ustvarjamo. To je še vedno moja stran in v njej je toliko mene. Moj drugi, starejši otrok, moje ogledalo.
Klub je postal vse večji in večji. Odhajajo igralci, prihajajo novi obrazi. Ljudje imajo radi naše mesto in vedno znova nam pokažejo zakaj. Pokažejo kaj mi ne cenimo in zakaj bi morali.
Nogomet ni samo nogomet. Za mene je način življenja. Ko pridem na južno, se nasmehnem, kričim, fotkam ali pa samo sedim na betonu vem…tu sem doma. Lepo je biti znova doma.
Prej sem šla v Lukno, na odbojko. Na južni toliko snega. Ljudski vrt odet v belo. Kulisa, ki ostaja v srcu. Tudi dom prvakov je šel na počitek. Za dalj časa kot ponavadi. A ko se vrnem, bo vijolčni sedež še vedno čakal name, Urša bo metala bonbone, Kata bo vmes že mama, Izi bo delal analizo, Aleš se bo nasmehnil, nekdo tam zakaj bo molčal, ker bo vedel, da ga slišim…
Jug bo znova pel tisto krasno pesem in iz žepa bom vzela fotoaparat, da imamo fotko za spomin. Zahod se bo prebudil, pogledal, tu pa tam zaploskal.
Sever bo prazen, ker ni velikih tekem drugo leto…
Pa vendar ne glede na to koliko nas je, je krasno, ker smo.
Vijolčni junaki ponosno stopijo na travo, kot tudi jaz vedno znova na pot do moje vrste, kjer pogledam svoj sedež enako kot prvi dan.
Naši fantje so res naši fantje. Imajo radi ta klub in so mu predani.
Tudi mi smo mu. Zelo. Na trenutke preveč.
Včasih se vprašam, kaj si mislijo, ko nas vidijo vsepovsod. Verjetno ne razumejo. Tudi jaz ne. Le način življenja je to. Moraš biti tam. Če ne gre, iščeš način kako bi naj bil tam. Organizacije gostovanj so včasih daljše kot gostovanje samo…
Zmag je bil toliko lepih, tudi porazi so nas streznili. Veliko sem se jezila, nikoli tako, da bi me slišali, kritike so bile tudi v blogih.
Analize tekem ne pričakujte. Vse je v blogih…toliko sem se le potrudila, da ste bili vedno znova obveščeni kje sem in kaj se dogaja.
Najdite svojo najboljšo tekmo, igralca…jaz sem našla marsikaj.
Tudi prijatelje za življenje.
Hvala vsem tistim, ki ste z mano letos prevozili Slovenijo in Evropo. Hvala tistim, ki ste mi pomagali, ko mi ni šlo tako, kot sem se trudila.
Hvala Rok, Janez, Miha, Uroš, Željko. Čudoviti sodelavci. Lepo je, da sem z vami.
Hvala BuBo, ker si mi pomagal verjeti, ko sem bila prepričana, da se bom ustavila.
Hvala Aleš, Simona, Jasmina, Mateja, Biserka….in vsi ostali, ki ste me prepričali, da ta blog pa le ni tako slab.
Hvala vsem, ki ste uživali, ko ste pljuvali po tem blogu. Ste moja najljubša publika. Zaradi vas ima danes blog več kot 25. tisoč ogledov.
In hvala nogometašem. Posebej namenjam zahvalo vsem tistim, ki berete te vrstice. Seveda še kdaj pričakujem kakšen komentar. Osebno ali pa na kak drugačen način.
Hvala vsem, ki ste mi v teh 9 mesecih pomagali ustvariti nekaj, kar ni bilo nadejano.
Vedno sem si želela postat novinarka. Zdaj sem samo Mala Mo, Vijolica, kako vam je pač ljubše…največja med največjimi navijačimi na svetu.
Predana, kot sem zmeraj bila.
V tem sem našla strast in veselje in baje se mi to vidi.
Prepričana sem, da to še ni zadnji blog leta, ker se zna zgodit, da vseeno naredim še kakšno neumnost, posebnost. In potem se pustite presenetit kaj še sledi.
Pogledam nazaj. 16 giga fotografij in si rečem…drugo leto, sicer drugače, kot zadnjih 25 let, a vendar…še boljše.
Rada vas ima, zmeraj in za zmeraj.
Mala Mo.
Foto: Dejan Laketić