Nepričakovana avantura…

Nekako se je vse začelo v ponedeljek po 16h uri, ko sem po Poštni ulici hitela domov in je Mateja poslala sporočilo, da naj urgentno pogledam na Facebook zid.

Prva misel je bila, da spet neko sranje…potem pa je obraz sredi ulice hitro prerasel v nasmešek.

Ker sem bila v hitenju domov, sem jo prosila, da naj mi naredi uslugo…

In tako je bilo…

Poklicala je Denisa, prijatelja našega Romčija, ki je polnil kombi za Zagreb. Seveda te priložnosti, ki sem jo sanjala dva meseca nisem hotela zamuditi, zato ga je poklicala kar ona, saj jaz nisem bila še niti blizu doma in temu, da lahko kaj uredim….

Ko je zazvonil telefon in je Denis zadevo potrdil sem rekla…evo, pa se uresničijo sanje, če dovolj verjameš vanje (pustimo tiste, ki jih še sanjam :D)…

In tako smo se včeraj, okoli 17h zbrali…

Najprej nas je bilo pač deset. Hitro smo se zmenili, da nas bo tudi tako število prišlo do tekme…bila je dovolj ena pijača in par minut.

Na prvi bencinski smo izgubili člana, ki si je premislil in tako smo ostali osem plus ena. Torej osem fantov in vijolčna deklina.

Tako ali tako sem že vnaprej opozorila, da grem z njimi, če ne bo sranja…

Pa ga res ni bilo, saj so bili fantje prav prijazna družba, na trenutke sicer hudo negativno nastrojena in šlampkasta, vendar so se na koncu vsi izkazali za krasne fante, čeprav so me znali na trenutke hitro razjezit (nič novega).

Pa smo šli preko Zavrča…da ne bo težav. In jih ni bilo. Denis, naš šofer in organizator je zrihtal policijsko spremstvo.

In vse bi bilo super, če desna sprednja guma ne bi bila prazna. 

In bila vsa umetnost zamenjat jo.

A s pomočjo varažinskega voznika, hrvaške policije, ki je prišla v spremstvo in še njihove bližnje črpalke, ter predvsem zaradi naših fantov, nam je uspelo tudi to. 

Ko smo bili dovolj napikani s komarji (pa kje jih najdejo) smo se odpeljali za policijo proti Zagrebu. Hvaležni smo jim za varno in dovolj hitro vožnjo, da smo do zadnje cestninske prišli hitreje od pričakovanega. Tam smo dobili še novo spremstvo, ki nas je v stilu predsednika (vau, res…modre lučke, rdeče prevožene luči, sirene) pripeljalo na stadion.

Pregled je bil pester, gospa pa je, preden me je pogledala, morala se ukvarjati sama s sabo. Ja, gol je padel,  ko sem ravno stopila tja in pozabila je, da je v službi.

In pridem gor…pogledam…kaj si ti nor!

Trije sektorji. Nabasani z našimi navijači. Noro.

Kot da sem prišla v vijolčno savno.

Iščem znane obraze, maham, pozdravljam, se ustavljam. Se premikam. Hodim in se hočem nekje ustalit, pa se mi je vsepovsod zdelo, da me bo potegnilo vase…

 Navijanje krasno, gužva, energija v zraku…

In po golu, še avtogol in veselje naše tribune je bilo horunsko. Da utišaš Hrvate…nepopisno.

Ob polčasu podebatiram s prijatelji…Krasno je. 

Spet vsi zbrani. Nekaterih, s katerimi sem bila na vezi vso pot do tja ne najdem. Zelo mi je žal, saj so bili prav oni tisti, ki so mi pomagali, da sem tja sploh prišla…verjeli so vame. Tega ne pozabim.

Drugi polčas je zanimiv, a vendar dobimo nesrečen gol. Ki ga je dal tisti, ki ga je dal tudi za nas.

Po tekmi čakamo, se zabavamo.

Ema sporoči, da je prišel kar s skirojem. Smeha ne manjka.

Srečam še Tadejo in za par minut se obnašava kot otroci pred ogledalom.

Potem busarji in avtomobilčki hitimo proti nam namenjenemu prostoru. Lepo je videti sredi Zagreba toliko znanih ljudi.

Vsi me sprašujejo kako mi je uspelo in vesela sem, ker so veseli, da sem tam…

Še danes, po 24 urah ne morem verjet, da sem videla stadion Maksimir v Zagrebu.

V kombiju nisem imela nikogar, ki bi ga poznala od prej, zato tudi nihče ne bere mojega bloga. Sem pa jim zagotovila, da bom enkrat napisala knjigo, čeprav mi, sarkastiki kot so nekateri bili, niso verjeli. 

Po tekmi naredimo še kakšno fotko, pozdrav mimoidočim vijolčnim kolegom…in ja…

Čas je, da se za busi in policijo odpravimo proti domu.

Kljub porazu se smejemo…

Prišli smo tja. Videli toliko…zamudili malo…

se na trenutke zbodli…

a zmagali!

Nihče še do ponedeljka ni bil prepričan o tem, da bo videl tekmo…in a bili smo del te fantastične publike.

Res je bilo noro…

In Jure…ne deri se mi več na uho…hudiča! 🙂 🙂

Pot za busi se konča na cestninski, pot domov pa pred blokom, kjer se organizatorju zahvalim za srečno in varno pot…

Hvala:

-Denis in vsem ostalim sedmim članom posadke, ter še Boštjanu, ki ni šel z nami (upam, da zdaj berete ta blog),

– Hrvaški policiji – oni vedo zakaj. 🙂

– Jasmina, Mateja, Biserka, Aleš in Alen za skupinsko fotko in nesebično pomoč,

– mojim “Bolt” vijollicam,

– Romčiju, ker drži besedo,

– vsem, ki sem jih srečala in so me osreči z nasmeški,

– vsem za vzpodbudna sporočila,

– ter hvala bojevniki….

našemu življenju postavljate svoje dimenzije.

Svet je lepši, prijaznejši in bolj zanimiv, ko smo skupaj.

Za krasno avanturo beseda hvala ni dovolj…

Vedno se bom spominjala tega 22. avgusta kot dneva…ko smo dokazali, da zmoremo več, kot si priznamo…

Rada vas ima,

Vaša Mo.:)