Ko bi vedeli

Ne morem verjet da je minilo že devet mesecev od začetka 30. sezone Prve lige. Ja, začeli smo jo s koronsko zamudo, moj Maribor pa je prvo tekmo igral šele zadnji vikend avgusta, ker na prvo tekmo eni pač niso prišli.
Bila je blesava, nora, zmešana in res zelo zanimiva sezona. Dosti stvari ji je falilo, dosti vsega se je zgodilo. Dosti se ni, pa bi se moglo. Dosti pa je bilo vprašanj, odgovorov pa nobenih.

Skozi moje oči je bila to sezona, ko sem se spraševala ali smo že v tisti fazi, ko lahko grem v drugo občino, bila je sezona, ko sem nestrpno čakala na številne maile, kasneje pa še na skupno 11 testov, ki so bili moja vstopnica za tekmo. Bila je to sezona, ko sem bila deležna številnih nepravičnih pogledov in ogromno prijaznih, ki so verjeli z menoj. Bila je to sezona, ko smo se družili z maskami, ko smo lovili pravilne sedeže in spremljali poglede tistih, ki so pričakovali, da bomo stopili kje narobe.

Po vseh norih premikih, izzivih in predvsem težavah na vseh možnih področjih je bila generalno gledano to ena simpatična sezona. Zahtevna, naporna. Bila je to sezona, ko bi se lahko vse obrnilo čisto v drugačno smer. Ampak kaj je najbolj ironično je to, da je bilo teh smeri kar nekaj. Mogoče se sploh ne zavedamo, ampak morda bi res lahko bili prvaki, lahko pa bi ostali tudi brez evropskih tekmovanj. Liga je bila tako izenačena in na koncu smo dobili prvaka. Samo 63 točk je bilo dovolj. Če pogledate številke, pa malo statistike, je fajn, da se od te sezone predvsem veliko naučimo. Kako ne it naprej.

Toliko je bilo nekih ukrepov, ki so se spreminjali iz dneva v dan, toliko je bilo nekih negotovosti. Pa kuj sredi lepega zaprta država, pa prvenstvo spet zamaknjeno in vse skupaj je bilo res napeto in polno neznanja, ki bi ga nekateri res kronično potrebovali.

Ta sezona me je naučila, da res nič ni samo po sebi umevno. Sedež na domači tribuni ali gostujoči. Razumevanje ljudi. Spoštovanje ljudi. Prijaznost.

Naučila sem se, da obleka redkokoga naredi človeka. Dres pa. Dres pa veliko pove o človeku, ki ga nosi. Za nekoga postane pretežki, za nekoga previsok.
V tej sezoni sem videla in slišala stvari, ki bi mi jih lahko zamolčali, pa ni bilo gledalcev, ki bi peli, plesali, se smejali, kričali, jokali.

A ko so bili, so pokazali, da v resnici korona ni nujno prinesla v ljudi kaj dobrega. Da je korona pokazala, da človeka pač ne moreš spremeniti. Ne moreš mu dati ljubezni brez da je sam ne sprejme. In da če nekdo želi biti boljši, zato potrebuje sebe, da v to verjame.

Nihče se ne zaveda, da dva dni po tekmi poraz še zmeraj boli. Ne poraz tekme, ki smo jo zasluženo izgubili, ampak tisto, da veš da bi lahko. Pa ni šlo. Čeprav si v osnovi nimaš česa očitat. Ker si dal vse kar si imel. Kar si zmogel. Včeraj sem težko prenesla dan. Že v osnovi je padalo kot da vreme žreba kdaj bi šlo pa kdaj bi pihalo, pol pa še tisti težki občutek v prsih…zakaj mi?

Ne rečem, da smo si zaslužili to, vem pa, da smo izpolnili očitno neke bonuse. In na zadnji štengi smo padli kot jaz včeraj po razmočenem in težkem terenu Mestnega vrha. Ko sem pogledala svojo roko sem samo upala, da se bo te vsaj spet vlilo nekje na Piramidi, da spuče dol to. Samo se svojega padca nisem sramovala. Šla sem pogumno naprej. Upala sem, da ni nič zlomljeno, nove zgodbe me čakajo že ta teden, ampak vedela sem, da sem se šla izziv, ker sem ga hotela. Hotela sem nekaj drugače. Že na začetku poti sem vedela, da bo težko, pa vendar nisem mogla mimo tega, da ne bi probala. Pa sem prišla domov. Umazana in premočena. Že dolgo ni tak lilo brez marele. Ampak sem bila srečna. Ker sem šla, ker sem verjela in ker sem iz sebe spravila svojo notranjo bolečino. Poraza.

Ko bi vedeli kako zelo sem si želela ta naslov. Nič manj kot katerokoli leto poprej. In v novi sezoni ne bo čisto nič drugače.

Še naprej bom nosila vijol’čne cote, kape, šale. Ničesar se nimam sramovati. Nihče se nima. Po vsem kar se je zgodilo smo še zmeraj z isto točkami na lestvici zadnje sezone. Ena točka je manjkala. Samo ena. Vprašajte športnika kaj mu pomeni ta ena točka, kaj mu pomeni, če bi nekdo dobil karton manj zaradi pravice in kaj bi bilo, če bi tekma morda trajala samo minuto dlje. Ali se minuto prej končala.

Pojedli smo krivice zdravil in poslušali sramotne besede ljudi, ki so pozabili, da življenje čisto vse vrne. Slišali smo govoriti ljudi, ki v življenju niso kaj preveč dosegli in govorili kako nesposobni smo. Brala sem in preslišala toliko sramotnih besed ljudi, ki so leta in leta govorili o zvesti, ljubezni in spoštovanju. Ne bolijo me sovražniki. Za mene so izziv. Bolijo me ljudje, ki klubu obrnejo hrbet takrat, ko jih klub najbolj potrebuje. In v tej sezoni sem teh obrazov, ki so dobili še kakega polek, videla nešteto. Ampak naučili so me, ti »prijatelji« da res pravega prijatelja spoznaš takrat ko padeš. In ki bo jokal s tabo, ko bo vsega konec in ti ni uspelo. Ko si prvi, so vsi s tabo. Še tisti, ki nikoli niso bili. Boj se trenutkov, če začneš spet padat. Ampak takrat veš.

Teža prvaka je velika, teža šampiona pa še večja. Nihče nikoli za favorita ne daje nasprotnika, ker si zmeraj ti nasprotnik nasprotniku. V prvi vrsti pa sam sebi. Teža dresa, ki ga oblečeš je ogromna. Potrebuješ ogromno poguma, zagona in želje. Dokazati. Še enkrat znova. Verjemite, drugič in tretjič je težje kot prvič. Ko se zjutraj spravim na Piramido in gledam proti tisti tlakovani poti, ki sem jo prehodila že več stokrat, se sprašujem ali mi bo danes uspelo ali mi bo sredi poti jasno, da danes ni ta dan. Pa je Piramida zelo nizka ovira življenja. 10 minut in pred seboj imaš celo mesto. Za Mestni vrh in Kalvarijo potrebuješ še manj. A včasih je dovolj samo malo sonca.

Zato dragi prijatelji, bodite sonce. V teh dneh res veliko dežuje. Ti sivi oblaki so mučni za srce in dušo, ampak ponudite roko prijatelju, bodite svetloba trenutku.

Težko je bilo to sezono. Velikokrat sem bila žalostna, bolečina ni popustila po več dni. Odločali so trenutki, ko sem se vprašala pa kaj je narobe s to sezono in kaj za vraga sploh delamo narobe. In pol je bilo spet sonce in upanje. In pol zadnji šamar v glavo. Direkt sredi čela in vsega je bilo konec. Sredi tekme sem študirala če slučajno sanjam in zakaj nihče tistega rezultata ne obrne drugače. Borila sem se sama s seboj in na trenutke se je zdelo, da sedim sama na tekmi. Kar je večino tekem tudi res držalo.

Ampak jaz sem se že desetletje nazaj naučila kako je, ko so sedeži na tribuni okoli tebe prazni. In se naučila v tem uživati. In se sprijaznila, ko je bolelo. Včasih je dovolj kak sms, da bo vse dobro ali prijazno sporočilo prijatelja, ki je bil doma VAR in so me potolažile besede, da sem prav videla, kar nekdo ni.

Ne vem če bom res kdaj pozabila to sezono. Pred tem blogom sem skupaj zložila material te sezone, preletela sem zapisnike, akreditacije, spiske testov in svoja imena. Ne pozabimo, da je NK Maribor praznoval 60. rojstni dan in smo dobili v Večeru posebno prilogo. Na spletu je bil objavljen tudi prispevek o vijol’čni krvi.

Ko naredimo črto lahko rečem, da mogoče nismo bili kaj dosti skupaj v živo, smo pa veliko govorili po telefonu, si pisali, komentirali, iskali komunikacijo na drugačne načine. Včasih sem bila s svojo fotografijo ali blogom vez z gledalci doma, veliko tekem sem gledala tudi sama doma in pogrešala tiste trenutke v živo. Od vseh mest sem letos zamudila samo Novo Gorico. Vsem gostiteljem se zahvaljujem za vse krasne trenutke, za potrpežljivost in za vse, kar ni bilo, a še bo.

Mojemu zlatemu NK Mariboru pa HVALA. Kričala sem, ko sem lahko šla na prvo tekmo po koroni in ob vsakem obisku domače tekme sem bila enako srečna kot leta 2002 ko sem stopila prvič na zahodno stran stadiona. Ljudski vrt je večna ljubezen na prvi pogled. Tako od znotraj, kot na mojih hribčkih zjutraj. Imam klub, ki bi si ga vsak želel. Srčen, izjemen, do sebe zahteven. Klub, ki toliko pomaga drugim s takšnimi in drugačnimi akcijami.

Nesebično je pomagal že toliko ljudem, ki so prosili za pomoč in je klub, ki je, na kar sem še zmeraj izjemno ponosna, največji klub v državi, za mene pa na svetu. Priložnost sem imela spoznati toliko krasnih igralcev, trenerjev in ostalih delavcev skozi leta in moram priznati, da sem hvaležna za čisto vsako lepo besedo in stisk rok.

In ko smo že pri rokah. Ponudite svojo tudi vi, v septembru, ko se 6. in 7. septembra srečamo na desetki. Vijol’čna kri za vse ljudi bo z vami in pomagali bomo tistim, ki nujno potrebujejo kri. Bodite z nami in hvaležna bom čisto vsakemu od vas.

Kjerkoli me že berete, hvala za vso podporo, za vse krasne misli skozi to sezono, hvala, ker ste mi brisali solze, hvala, ker ste kričali z mano. Hvala, ker mi niste vrgli slušalke dol ko sem potrebovala pogovor in hvala vsem, ker imate radi NK Maribor. V srcu ste mi.

Rada vas ima.
S ponosom v srcu.
MalaMo. :*