Knapi na kubik

Kolikor se čudno čuje naslov, točno to se bo zgodilo.

Ne, nisem tukaj, da koga žalim, a v roku tedna dni se bomo s Knapi srečali trikrat. Luštno bo, vam rečem.

Dve pokalni in ena prvenstvena, od tega gremo na Stadion ob jezeru ta teden kar dvakrat. Zakaj pa ne.

Ko sem pregledovala svoj arhiv Velenjskega gostovanja, sem se morala ustavit pri mojem zadnjem. Konec februarja je bilo in kot zmeraj smo tudi tisto leto najprej racali v Velenje. Letos za čuda ni bilo tako, ponavadi pa je Velenje vedno naneslo ob čudnih datumih. Še sneg se vidi na obronkih stadiona.

Velenje je za nas srečno mesto. Odkar pomnim tam zmagujemo in ne pričakujem v sredo čisto nič drugega.

Ko sem bila nazadnje tam, je bilo 2:4. Tavares, Mezga dvakrat in Velikonja so zadeli. Mi je pa pri tej tekmi najbolj ostalo v spominu, kako je Vidović šel
čisto zadnji. Kot bi hotel reči: “Kaj že moramo it, ko pa je tak fajn?”

Kljub vsem čudnim okoliščinam tega dne, in to, da smo šli na tekmo eno uro za ostalimi ter prišli samo par minut za njimi na stadion, je bila tekma res krasna. Sem pa iz arhiva našla še eno…kot zmeraj tudi tokrat držim v roki fotoparat. Fotografa zadnje fotografije pa vidite na eni pred to…

Se vidimo na pokalu v sredo…kjer se dobiva ena od tri…:)