Jaz ne vem kak ste vi kaj te dni, samo toti naši športniki so zadnje tedne res neverjetni.
V vseh pogledih. Zmagujejo, padajo, se pobirajo, se smejijo, jočejo, kričijo. In predvsem…delajo nemogoče.
Kaj se dogaja v zadnjih dnevih dejansko sploh ne dohajam in moram priznati, da nisem vedela, da imam toliko živcev, energije in predvsem moči, da vse to razumem.
Danes je bil en tak res prekrasen dan. Ne samo za domače rumove kroglice, ki bodo nagrada za ta tekst (pač, nagradit se moraš sam, pa je kak je).
Pa peš na rokomet. Seveda vreme kot aprila, a to nas pač ne ustavi.
Pridruži se še Andraž, kasneje Sebastijan.
Ne zgleda dobro. Res ne zgleda dobro. Ne prvi polčas. Ne nadaljevanje drugega. Zgubljeni, prestrašeni, s preveč napakami.
Razumljivo. Nova ekipa in le malo starih obrazov.
Levo od mene, dva otroka, mislim da brat in sestra. Navijata. Celo tekmo. Ploskata, verjameta.
Za par trenutkov obsedita. Ne vesta kaj bi, saj je razlika vedno večja in večja.
Vsi smo že obupani, pa vendar verjamemo. Prejšnjo soboto smo videli, da je vse mogoče. Res da ni Črnogorec trener, a vse je mogoče če si to želiš.
Maestro Urh v vratih spet pokaže svoj obraz. Ne da se on in ne dovoli, da bi se dala njegova ekipa. Kljub težkim nogam in pomanjkanju vsega, pa še sodniki ravno ne blestijo, se Urh z ekipo preprosto ne da.
Tako se razlika manjša, in manjša. Si predstavljate, da je naenkrat samo še minus dva in dovolj časa za izenačenje.
Publika to začuti. Publika ponori. Vstane leva stran. Vstanem jaz na desni. Vseeno mi je, naj se pizdijo na mene, pa tak sem tak mala, da bodo videli tudi preko mene. A tudi drugi že vstajajo. Ne vsi, a tisti, ki začutijo, da jih igralci potrebujejo stojijo, kričijo, ploskajo.
Zadnje minute so neverjetne. Kaj se zgodi, ko verjameš je neodločen rezultat. Ki si ga par minut prej nisi upal niti predstavljati, čeprav si si ga tako neverjetno želel.
Vsaka čast fant. Do poda pa še dlje se klanjam. Kaj ste naredili.
Kaj pomeni se pobrat in dokazat, da se da.
Malo ti je pol žal, da nisi kak napad odigral bolj zbrano, a ti je vseeno.
Prigarana točka je ostala doma in aplavz še kako zelo iskren.
Mala navijača iz prve vrste odhajata z nasmeškom in njuna prijazna starša tudi. Res sta lahko ponosna na tako pristna, iskrena in predana navijača. Takih rabimo več. In zagotovo sta del zmage tudi onadva. Zaslužila sta si. In aplavz je tudi zanju.
In ker Rokometni klub Maribor vedno znova preseneča, je presenetil tudi tokrat.
Hrane za Borisovega Upornika je bilo kar nekaj. Ljudje vedno pomagajo, ko vedo kakšen je pravi namen. In če kaj, se je v zgodbi našega rokometa pokazalo, kaj pomeni, ko ljudje pozabijo, da pomagajo, ko odprejo oči nekaterim ljudem, ki nekoč niso bili prepričani, da je ves svet proti njim. In točno ti ljudje so odprli svoja srca. In bili še eni v zgodbi nesebičnih.
Hvala in hvala za prijetno tekmo.
In seveda. 28:28 smo igrali s prijatelji z Dolenjske. Trim Trebnje, če sem natančna. A saj veste, da na koncu zmeraj pozabim na nasprotnike, strelce in gole.
Važno je, da ljudje gredo na koncu tekme z dvorane srečni. Z izkušnjami, ljubeznijo in spoštovanjem.
In to je bistvo vsega.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić