Ko ob pol osmih zvečer rečem “dober dan” in še g. zraven. Potem pomeni samo eno. Skozi vrata vzhoda je stopil ON.
Dosti let je minilo…danes pa je bil ta dan D.
Oni metuljčki v bauhiju. In zmeni se sama. Sem se. Ampak te slovenske kitajščine ni razumel nihče. Vendar se bom tega trenutka spominjala dokler bom živa.
In ja, komaj človek pelje potem avto domov, če se celi trese…hvala bogu za Sašotov kakav v Miragu.
Kaj več besed pa nima smisla tipkat. Naj fotografija govori sama zase.
Srečna. Presrečna. Damjan Ošlaj. Hvala ti. Iz globin mojega srca.
Drugič morda spravim skupaj kak soliden stavek. Upam vsaj. 🙂