Ko se zdi brezupno, dvigni glavo. Težka je ko pes, vsak korak nima smisla, ampak pojdi. Hodi, laufaj, bori se, zaženi se in če padeš, zmoreš in pojdi dalje.
Ko ti delajo krivico, zamahni z roko, jezo v sebi preusmeri v napad. V svoje znanje. Ne dovoli si, da te potrejo napake ljudi, ki ne razumejo.
Ko ne najdeš luči na koncu tunela, vžgi vžigalico in se spomni, da do zmag potrebuješ več kot samo znanje v nogah in željo v glavi.
Ko začutiš priložnost jo zagrabi, ne ustraši se in pojdi pogumno. Probaj. Morda ne bo uspelo, a ko bo, boš razumel, zakaj si začel.
Ko vsi kričijo in se derejo, ostani miren. Verjemi vase. Čeprav ne gre zmeraj.
Ko oblak zakrije sonce, bodi ti sonce.
In ko že misliš, da je vse izgubljeno, se spomni, da ni konec dokler ne poteče zadnja sekunda če treba pet minutnega podaljša in da ni konec dokler ne oddaš od sebe zadnjega atoma moči.
In ja, bila je to težka, zahtevna, naporna in dolga tekma. Bila tekma dveh polčasov, katere prvega polčasa se ne bomo spominjali sploh in drugega, ki je bil takšen, kot smo si že dolgo želeli.
Hvala za to zmago, za to borbo, za upanje, hvala, ker ste nas osvežili, prebudili, ker ste si res želeli in ker ste pokazali nekaj, kar smo tako zelo pogrešali.
Zadnje dni berem, da nihče ne želi bit prvak.
Kaj pa če vijolice še zmeraj cvetijo spomladi? In kaj če bo po nedelji vse drugače?
Lepo vas je videt tako predane. Pogrešala sem to. Paše vam.
In da ne pozabim: Vijol’čna kri za vse ljudi v deseti izdaji tokrat v ponedeljek in torek 6. in 7. septembra. Ne pozabite si nas dat na vaše koledarje. Življenja tudi letos rešujemo dva dneva.
Se vidimo.
Rada vas ima.
Tista, ki se koščku po tekmi ni uprla.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić