Select Page

Prihaja proti ograji. Obrazi zažarijo. Otroci so postavljeni za avtograme, fotografije in pozdrave. Poslovim se od njegove družine, pri ograji pa stoji on. Vprašam ga, če je dovolj, da ima samo Tavaresov avtogram in ali bi imel še koga. Pravi da ja. Na dresu zbira avtograme. Na koncu sva jih zagotovo nabrala več kot 10.

Fant, ki tri dni ne bo spal. Ne bo edini. 🙂

Za nekaterimi sva hitela, nekatere sva zmotila, ko so se družili s prijatelji, eden pa je bil tako zlat, da je prišel kar do njega, da bi bila pot čim krajša. Enega sva zmotila sredi sedenja na štengah, eden je hitel k ženi, zadnji je prišel kar v šlapnah, predzadnji pa je bil trener. Te veste, da smo bili dolgo.

Moje zlate primorske duše. Še slabih 5 mesecev… 🙂

Nikoli ne gremo domov pred trenerjem. A bilo je vredno. Vsako sekundo. Te otroške sreče. Danes zjutraj sem se spraševala kdo je bil v resnici bolj srečen.

Zastave.

On kot mlad fant ali jaz, ki sem lahko z njim delila to neizmerno veselje. Ko smo vsi hiteli k Ivanu. Ampak vsi, no, saj nas ni bilo zdaj ravno dosti, ampak z njim smo se vsi fotografirali.

Dres za dres, morda? 🙂

Za njim je bil namreč…njegov zadnji ples.

Ogrevanje.

A preden je z vijol’čno vrečko odhajal proti domu, ga je čakalo srečanje, ki ga verjetno ni pričakoval.

Robert vedno poskrbi, da vse štima.

Lepo smo zapolnili stadion Ljudski vrt in že zelo zgodaj smo sedeli na tribunah, ko so na ogrevanje prišli najprej igralci Fenerbahçe-ja in potem še naši.

Prihod z najmlajšimi.

Prijatelji z vseh vetrov, ki smo se tako srčno srečali najprej na južni ploščadi, kasneje pa še na vzhodnem delu in se veselili srečanja od katerega smo pričakovali prijazno in fer srečanje, ter seveda obilo športnih užitkov na samem srečanju.

Pozdrav navijačem.

Fajn smo se imeli. Tekma je bila zanimiva, gledljiva. Gostujoči navijači so navijali že veliko pred začetkom tekme. Nisem jih razumela, a prijazna navijaška pesem te zmeraj odnese daleč. Bilo je vzdušje, kot si ga je Ljudski vrt zaslužil. A saj še nikoli ni nič lepega trajalo dolgo, ali?

Skupinska fotografija.

Pa nisem črnogled človek. Vedno res iščem lepo v vsem, ampak po vseh »standardih navijaška folklore« je padel prvi gol. In potem se je »party« lahko začel. Vsi pogledujejo na desno in nekaj se dogaja. Vidim razjarjene navijače gostujoče ekipe kako imajo vojno proti vzhodni tribuni.

Objem kapetanov.

Letijo stoli, zgrinja se vse živo, vrača se nekdo s svojim transparentom. Vsega je naenkrat preveč. Daleč sem. Res sem daleč. Kot zunanji opazovalec opazujem to in samo upam, da se komu ne vtrga in pride k nam gor. Ker pač lahko.

“Kaj oni bodo še dolgo?” 😉

Policije je ogromno, rediteljev šele. Norosti ni videt konca. Žaljenje z vseh strani. In potem uradne osebe, ki odločajo kaj bo.

6 in 7.

Tekma se po tem, ko se je izpraznil gostujoči sektor, nadaljuje od 66. minute. Strinjam se, da je prav, da se je spraznil gostujoči sektor. To pogrešam tudi na derbijih. Se pa ne strinjam, da se je spraznil samo ta sektor.

Ivanov zadnji ples.

In ne strinjam se, da na koncu vsega nastradamo vsi. Zaradi posameznikov, ki krojijo podobo nas navijačev.

Jug.

Mi smo pošteni, delovni in predani klubu navijači. Radi ga imamo. Delamo za njega, mu pomagamo, ustvarjamo čudovite zgodbe. Darujemo kri, hrano, oblačila, ni da ni. In potem kup posameznikov na celotnem stadionu ruši našo podobo. Ker se ne uredi status navijačev v državi. Kako dolgo še?

Sever.

Da bo nekdo umrl? Mora nekdo plačat ceno za to? Mora nekdo bit znova poškodovan? Zakaj? Ker nekdo zaradi svoje lastne slabe samopodobe išče pet minut slave? Dajte no.

Menjava ob polčasu.

Nehajte se zajebavat že enkrat pod krinko, da ste navijači. Kaki navijač gre provocirat in verbalno napadat ljudi?

Leti, leti…

Skrajni čas je, da se pogleda vzroke in ne posledic. Vse je posneto. In še zmeraj preveč zaščiteno…in kot kaže se to nikoli ne bo spremenilo. Kar zelo, zelo boli.

Žoga, kam pa kam?

V tujini zaradi huliganizma umirajo ljudje. To ni šport. To ni ljubezen do nogometa. To je lastna objestnost ljudi brez obrazov. Ker jih nikoli ne pokažejo, ko se je treba postaviti pred odgovornost svojih dejanj.
Če lahko jaz plačam svojo kazen, ker spregledam utico na meji…zakaj ti ljudje, ki kršijo vsa pravila nogometnega srečanja še zmeraj uničujejo naš ugled?

Urata in Luka.

Ja, mi smo tu. Ne gre za sebično dejanje. Ko prideš na tekmo smo navijači. Nisi navijač. Spij pivo, pokadi cigaret, pošlje koga češ kam češ. Samo ne uničuj tuje imovine in nehaj napadat ljudi, ki ti niso po godu. V bistvu bom težko človeku, ki nima dostojanstva pojasnila, da je največ vredno spoštovanje do nasprotnika. Tudi če ga ne maraš. Tudi če ti ni všeč.

In tako je…odšel.

In ko se je tekma vendarle končala. Ko smo zadnji zapuščali našo tribuno. Ko smo hiteli po severu, se zaveš. Da je bistvo med njimi. Prijatelji. Med njihovo ljubeznijo. Da si tam, kjer so pravi ljudje. Oni vedo. Oni razumejo.

Ob prekinitvi. Čakali smo vsi. Eni pa so se bali. Zase in svoje otroke.

Čeprav se je vmes menda oglasil eden od varuhov reda in rekel, da mi »raja« naj gremo domov. Nisem ga slišala. In nisem videla obraza. Ja, da ne bomo za provociranje vse krivi navijači.

Kapetana v pogovoru s sodnikom.

Res bi lahko bil lep večer. Čeprav smo zgubili 0:3, čeprav Arnel ni zadel tistega penala. Lahko bi bil res lep večer. A bil mi je lep. Ker v življenju porazi prinašajo učenja. Zmage pa nove izzive. Pa naj bo ta tekma morda le začetek in stopnička, ki se je spominjamo iz leta 2010. Da bodo nove zmage toliko več vredne.

Kako naprej?

Ko sem včeraj gledala velikost turškega kluba mi je jasno, da je že tretji krog konferenčne lige izjemno zahteven. Nasprotnik izjemno tehnično podkovan. Igralci so klasa. Ekipa je tako velika, da jim je avtobus premajhen. Veliko to pove o njih. In ugotovila sem, da sem vseeno ponosna na te fante. Da so  fajtali do konca. Borili, grizli. Dali so vse od sebe.

Tribuna se je spraznila. Tekma nadaljevala.

Kaj, še vžigalnike so vračali. Pa jih niso imeli v žepih hlačk. ?

Nadaljevanje srečanja.

Hvala vsem za fajn cajt. Hvala Sanja. Hvala vse družine, vsi nogometaši za pomoč pri avtogramih. Kako izjemno veliki ste. Prelepo gesto ste naredili. Ganili ste me. Hvala iz srca. Ne pozabim.

Končni rezultat.

Te dni, ko me morda ne boste dobili čez dan, ker bom kakšno uro vendarle vmes zaspala.

Gospod Krznar.

A verjemite, ostali čas namenjam, da povem. Vijol’čna kri za vse ljudi 2023. Prihaja in ostaja. 4. in 5. september 2023. Hvala, ker verjamete v nas in nam pomagate.

Pozdrav Violam.

Vidimo se na tekmi z Rogaški v Krškem. Na Gubcu nismo že dolgo bili. Tam je bilo zmeraj fajn. Pol pa Domžale doma, Celje zunaj, potem pa dva dni darujemo kri.

Kuči, saj veš. 😉

Srečno slovenskima predstavnika v play offu. To so res posebne tekme. Nepozabne in polne take posebne energije.

Ljudski vrt ob koncu srečanja.

Z nasmehom. Ker verjamete v utrinke plemenitih src.

Hvala, Ivan Brnić.

MalaMo. :*