Tam na tribuni kjer se mešajo številke in ostanki nekih drugih časov najbolj zvesta publika navija srčno, iskreno in predano.
Po vsaki točki, po vsakem bloku in napadu. Pa tudi mreži in žogi nekje tam daleč stran. Spremlja. Verjame. Navija. Tudi vzdihuje in omahuje.
Ko pride večer. Tema je že davno odprla vrata in Luna sveti na dvorano Tabor. Vsa sijoča nas pozdravi, ko po 22h zapuščamo tretjič ta teden ta naš lep objekt, ki je videl že toliko solz in še več smeha. Najlepših aplavzov, a tudi porazov. Pogledov dol, da smo lahko šli gor.
Včeraj smo gledali odbojko, ki je toliko dala, da je lahko kaj tudi vzela. Strmeli smo v eden drugega in ob neverjetnih potezah upali, da za danes ostane še kaj glasu. Bili smo navdušeni nad potezami mladih in se navduševali nad izkušnjami vodij ekip. Bili smo priča fantastični in na trenutke tudi fanatični borbi.
Kako je vsaka točka štela in morda tudi nerazumna poteza, ki je nihče ni dojel, se je včeraj še enkrat znova pokazalo za neverjetno zgodbo.
Domači fantje so kljub vsem preprekam in neverjetnim preobratom tekmo dobili.
Le tisti prvi niz je trajal tak dolgo, da smo mislili, da bomo zrušili kak neslaven rekord.
Premalo gledalcev je videlo to srečanje v živo. Zato bom hvaležna, če bi le bilo možno, da bi se na naslednjem srečanju dobili v malo večjem številu.
Za te mlade. Za to energijo. Za vse, ki skrbijo, da vse teče kot mora. Za vse tiste, ki so glasni, da je tišina odmev. Za tiste, ki ne razumejo, da je slovenska glasba del nas in da nas polni pozitivni zvok.
Za tiste, ki po ure in ure garajo v telovadnicah. Za tak trenutek. Za tak občutek. Za tisti en sam udarec. Za tisto eno samo podajo. Za tisto misel, da si od zmage oddaljen samo še dva koraka stran.
Zato pridite. Ker nad vsem prevladuje odbojka. Ta neizmeren vir nepozabnih zgodb. Ta želja biti boljši in uspešnejši. Ta misel, da smo prišli, da bi tako iskreno ostali do takrat, ko čistilka prihaja s svojo metlo. Ali samo kdo z najboljšim sendvičem. Karkoli izberete.
Le pridite. Ne bom rekla, da se odpovejte čokoladi ali kavi za kakšno takšno srečanje. Ko boste prišli na odbojko, se boste spraševali zakaj niste prišli že prej.
Poklon ekipa za vzdržljivost, vztrajnost. Zanos in ponos.
Za ostalo pa smo tu mi. Da verjamemo. Da glasno vzpodbujamo. In predvsem, da nikoli, ampak vam nikoli ne obrnemo hrbta.
Ker vztrajanje in vzdržljivost, trma in hvaležnost sta ključ do tako velikih vrat. Saj niso tako težka. Le morda je kombinacija številk, ki jih odpira težja od ključa samega.
Sprejmite moj poklon in garajte še naprej.
Ker življenje imamo, da ga s srcem podarjamo in razdajamo.
Mežikam. 😉
MalaMo. :*

















Foto: Dejan Laketić