Sledim svojemu občutku in ostajam zvesta. Nekje na poti se ustavim in pogledam v nebo. Sprašujem se, če še kdo tam nekje sliši moj krik bolečine in jeze, ker nimam moči zaustaviti vala, ki se je skrival za vogali skal in je prišel, da nas spomni, da smo tudi mi samo ranljivi. Da tudi mi kdaj pademo pod gladino. In če kaj vemo je to, kako priti nazaj na površje.
Kjer me gledajo prijatelji vijol’čnih barv. V Kopru na promenadi pozdravim navijače. Kot da se poznamo sto let. Kot da vemo kako kavo pijemo in kdo je naš najljubši igralec. V sekundi smo prijatelji, ker nas povezuje zgodba vijol’čne družine. Ko odhajam od njih sem napolnjena z dodatno energijo. Nekdo čuti kot jaz in se je pripravljen pripeljat vse te kilometre, da bi bil z ekipo, ki jo tako obožuje. Z ekipo, za katero gre po celi državi in še preko meja.
Ker nikoli nismo odšli. Ne ko smo bili prvi, ko smo na lestvici hudo dvigovali vrat in ne zdaj, ko smo »padli« na drugo mesto. A tudi na realna tla. Boljše po 13. krogu kot po 36.
Vsaka tekma je učenje. Bodisi zmagaš, bodisi zmagaš po »naključju« ali izgubiš na tak ali drugačen način. Vsaka zgodba se od druge razlikuje in vsaka ima svoje plati, ki jih želimo razumeti ali pa se od njih preprosto distanciramo, ker z njimi ničesar ne želimo imeti.
Vse kar se je včeraj dogajalo na tekmi na prenovljeni travi Bonifike, ki je sijala v vsej svoji lepoti, so napisali drugi. Pa dvomim, da je kdo pričakoval, da bom v tem blogu pisala o tem kaj vse smo zamudili, koga vse nismo zgrešili in komu bi morali ostati zvesti.
Naj bo ta blog opomin tistim, ki ne vidijo v oči malega fantka, ki bi rad bil nogometaš, pa ne more še to postati, ker mu življenje ni podarilo nogice, kot si jo mlad deček zaslužil in obožuje čisto vsakega nogometaša posebej. Ne vidijo kako s ponosom pokaže šal pred tekmo, ko je obdan s številnimi policaji, on pa je najsrečnejši navijač na svetu, ker bo ta šal s ponosom pokazal koprskemu stadionu. Točno ta fant, ki nima še šest let, je na Obali, ker potrebuje terapije. Dosti terapij. Mamica zbira denar, ki mu ga slovensko zdravstvo ne omogoča. Točno ta fant je včeraj videl to, kar bi si vsak želel skriti med svoje veke, da ne bi zajokal.
Prihajamo, ker verjamemo. Smo realisti, a vedno sanjači. S sijajem v očeh. Ki smo se junija bali kaj nas čaka, oktobra pa mahali z vrha lestvice. Vse do včeraj.
Nekje se mora vsak zavedat, da je zvestoba tista, ki te definira. Ničkolikokrat sem slišala, da take zvestobe, kot je imam jaz, nima vsak. Tudi v ekstreme gre kdo. Da sem v taki koloni preprosto sama. Prilagajam ostale športne dogodke, dopuste, delo in vse kar je povezano z življenjem, da se prilagodim tekmam, ki so v tako neverjetnih terminih, da si res želim, da bi si nekdo samo želel gledalce na tekmi. Navijače bi si želela jaz sama.
Vijol’čnega je bilo veliko včeraj na tribuni. Viol se je nabralo občudovanja vredna številka. Sredi tedna. V torek. Ob sedmih zvečer. Ko je ura že spremenjena in je tema še preden prav stopiš do obale.
Ker če kaj, sem se od včerajšnje tekme naučila je, da za zvestobo rabiš srce. Tako srce, ki razume kaj pomeni, da spoštuješ to kar imaš rad ne glede na vse kar se zgodi. A da tako srce potrebuje tudi opravičilo. Če je to na koncu dneva sploh dovolj. Ko narediš prvič, se zgodi. Ko se zgodi tretjič… je kaj? Ti dovoljeno? Smeš, ker si to kar si?
Kje je meja biti Nekdo in postati nekdo z malo črko? Lahko si dovolimo vse, ker smo se nekje izgubili tam med božičnimi okraski in ledenim Mestnim parkom. Smo mar nepremagljivi ko se gre za lastne egote, ki se končajo tam, kjer se začne spoštovanje do sočloveka?
Je dovolj, da smo ranljivi, ker smo izgubljeni dovolj velik razlog, da smo kar smo? In ali lahko postanemo senca samega sebe, ker smo nekoga tako močno ranili z mislijo, da ne bo ranilo nas?
Včeraj sem videla številne lunine odseve na obzorju izgubljenih sanj.
Danes zrem naprej in vem, da bo zgodbo povedal čas.
Žal mi je za vse kar se je včeraj zgodilo. A ni mi žal, da sem prišla. Zaradi Nje, s katero si delim rojstni dan, zaradi Njega, ki je njen najboljši oče. Zaradi vseh tistih, ki vijol’čno razumemo.
Ta klub imam brezpogojno rada. Nikoli ne boste slišali da se »mora« in »zahtevam.«
Ostajam zvesta temu, k čemur sem se zavezala.
Oder za metanje paradajza bom prepustila drugim.
Dovolite mi, da nedopustnega pač ne sprejmem. In dovolite mi, da bom pustila vse tako kot je in počakala, da se razkadi megla po jutranjem svitu.
Kako ironično, da imajo zvezde na nebu toliko moči, da določajo kateri del neba določa našo usodo.
Vem, da se bomo dvignili k soncu. Iskreno se bom nasmehnila.
Slišim se reči: »Saj vse to si že vedela…«
Mežikam. 😉
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić