Če kaj, je v teh časih ta cesta proti Lendavi še posebej lepa. Čutiš in razumeš pomen avtoceste in čeprav se zdi daleč, ker blizu res ni (pametna ugotovitev mene osebno 😊), a ko prideš tja, v ta čudovit športni park, ki je že od nekdaj prijeten, veš, da boš pozabil na vse skrbi, se potrudil, da česa pomembnega ne boš pozabil in bil pripravljen na večer, ki je zahteval zbranost, veliko mero odgovornosti, a tudi potrpežljivosti.
Bil je večer prijaznih nasmehov, krasnih ljudi, pomoči na vsakem koraku. Spoštovanje. In še prijateljstvo.
Navijanje nabito polne glavne tribune, ki bi si zaslužila, da bi bila s strani kamer videti v celoti.
Obe krasni navijaški skupini. Vsaka na svoji strani. Vsaka s svojo pesmijo in navijanjem. In kar je še najbolj presenetljivo za zunanjega opazovalca: tudi skupnim skandiranjem in navijanjem. Mislite, da ne gre navijati skupaj: preverite še enkrat. In preverite večkrat.
Bila je zgodbe o tem kako lahko čisto krasno vsi skupaj sedimo na isti tribuni. Modro beli, vijol’čno rumeni. Ni važno od kod si. Kaki dialekt govoriš. Skupaj smo na tekmi. Navijamo na svoje. Noben ne pogleda grdo ko tvoj gol da, ti ne gledaš grdo ko oni gol dajo.
Domači so navijali ko so izgubljali, navijali so ko so izenačili in do konca niso nehali. Navijači.
Nogomet rabi navijače in navijači rabijo nogomet. In tak nogometni praznik je darilo športu kot takemu. Je druženje, je prijateljstvo.
Tio, Žan, Tio (drugič) za naše tri in Amadej in Luka na drugi strani. Znani obrazi slovenskih zelenic. Obrazi, ki so že toliko dali slovenskemu nogometu in toliko še bodo. Fantje vsak s svojih koncev zbrani, da pokažejo kako izgleda zgodba o tem kako si imel nogomet tako zelo rad, da brez njega nisi in ne moreš živeti.
Včerajšnji večer me je prebujal, ko mi je pozna ura zatiskala oči. Mi dajal moč najmočnejše duracelke.
Pokazal mi je preobrate, žalost ob poškodbah, mi vlival upanje ob krasnem nogometu in me spomnil, da so še nogometni romantiki, ki v prvi ligi igrajo preprosto krasen nogomet za oči in dušo.
Lepo je bilo. Res je bilo lepo.
Gostoljubje Nogometnega kluba Nafta 1903 nam je pokazalo več kot lahko izrazim z besedami. Naj bo velik HVALA dovolj. Do prihodnjič. Lepo je, ker ste nazaj, lepo je, ker se spet lahko dogaja nogometna zgodba, kot si jo slovenska liga zasluži.
In večer se je tako lepo končal, tiskovna je bila je tako sladko grenka zaradi vseh poškodb, ki si jih nismo želeli in zmage v gosteh, ki smo jo tako zelo pričakovali. Dolgo. Predolgo.
A preden gremo v sredo na pokal v Slovenj Gradec le še vabilo. V blogu pred blogom o njej njeno zadnje.
Draga moja Vijol’čna kri za vse ljudi. Leto je naokoli in jutri spet ustvarjava neverjetno lepe spomine. Jutri znova premikava meje in svetu kaževa kdo sva.
Draga moja akcija. Tako zelo ponosna sem, da sem ti dala slogan in ti pomagala, da si postala velika. Si luč na koncu tunela za ljudi, ki te potrebujejo in moja, ko mi življenje kaže meglene poti.
Jutri bova znova za tiste, ki jih nikoli ne bova spoznali, a bodo s srečo na obrazu hodili po svetu. Ta sreča bo obsijala tudi naju dve.
Draga moja, 1. in 2. september 2026. Dva dneva. Ena zgodba. Eno upanje. Ena sreča. Pridete z nama. Z roko v roki. Prvi dan smo skupaj od 7.30 do 17.00, drugi dan od 7.30 do 14.00. Vsak od vas je nekomu darilo. Naše darilo vam pa vas jutri v unikatni in edinstveni izvedbi tudi pričakuje.
Dobrodošli.
Mežikam. 😊
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić