Ker »če« za včeraj res velja, sem ostala doma. Pa tako zelo sem si želela priti. Ne glede na vse. Ne glede na pretekle izkušnje. Ker gledam samo tja, kjer je moj klub. Srce mojega mesta. In čeprav na koncu nisem našla nekoga, ki bi me lahko vzel s seboj, sem dan vzela za to, kar sem najraje. Bralka, navijačica. In oboje v obratnem vrstnem redu.
Privoščila sem si (pre)več vsega, a sem si bila sama sebi tako ljuba družba. S prijatelji smo preko spleta komentirali malenkosti in se smejali vsemu, kar ni bilo izgovorjeno in tisto, kar bi moralo biti prav.
Tekma je prinesla točke in smeh. Soudani pa je še enkrat širni Sloveniji pokazal, da spada na vrh nogometašev te lige in da mu ni podobnega še daleč naokoli ne. Če mene vprašate je to edini pravi vodja. Moj novi Kapetan.
Bil je večer, ki ga puščam nekje v spominih za opomin. Da včasih vsega pač ne zmorem sama. In da je včasih kaj drugega namenjeno. In da ne glede na to, kje sem in kje bom, bom zmeraj verjela. Ne glede na to kaj je prinesla tekma, sem na koncu z napol zaprtimi očmi zaploskala in zagotovo zaspala še preden je kateri od naših igralcev dal prvo izjavo za spletno stran.
Če-ji mi ostajajo, a sem vseeno hvaležna. Za vse kar je prišlo. In za vse kar je bil včerajšnji večer. Zahvaljujem se za ta dva gola, za Benjaminovo suverenost enajstmetrovke, za izjemnost Soudanija, za upanje ekipe. Za posameznike, ki se dvigujejo. Za družino, ki se bo počasi dvignila med oblake in poiskala sonce.
Naj govorijo kaj želijo. Ta ekipa mi je tako ljuba. Glas trenerja me doma spomni, da je približno tak »nor« kot smo mi in da nas razume. Pač, fuzbal je jezik, ki ga razumeš samo če ga želiš slišati. Zato dajte mu čas. Zaupajte mu in počasi, počasi bomo zgradili velik in dolg most, ki nas bo peljal do novih poti. Prav je da smo skupaj. Prav je da verjamemo. Prav je, da športni zgodbi dajemo vdihe.
In prav je, da življenju dajemo… življenje.
Vijol’čna kri za vse ljudi. 2. in 3. september 2025. Še ta teden naredim poseben blog na to temo in čez 22 dni se dobimo, da podarimo. Sebe. Drugim. Za nov dan. Za lepše nasmehe. Za srečne objeme. Za ljudi, ki jočejo med strahom in prepadom. Bodimo njihova luč. In bodimo zavetje objema moči ljubezni.
Do sobote, ko se znova srečamo. Tam, kjer smo doma. In tam, kjer je najlepše.
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Budim se in prebujam.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić