Včeraj je bil derbi. Mladinski derbi. In to na osrednjem igrišču. Stadion Ljudski vrt. Sončen dan. Pa oblaki so imeli svojo zabavo.
Na igrišču pa derbi. In to kaki derbi! Včeraj smo imeli vse, kar fuzbal ponuja in rabi. In to derbi, ki je na srečo bil po tv prenosu in posledično lahko na osrednjem stadionu. Ali obratno. Kaj je vzrok za posledico, je tako ali tako jasno.
Imeli smo »the« tekmo in uživali smo, se živcirali, bili napeti, na koncu pa priznali, da smo videli tekmo, ki jo bomo še dolgo pomnili.
Komaj smo začeli in zadene fant po imenu Maj. Ni samo gol, ki ga je zadel. Je veselje po njem. Gledaš to ljubezen do vijol’čne barve in osupneš. Koliko sreče v očeh. Koliko spoštovanja.
Dobre pol ure kasneje. Tian. Ne samo na tribuni, tudi na igrišču smo videli fanta, ki obeta. Ste videli kako je lubčkal naš grb? Pa na jok ti gre od ponosa! Najprej fenomenalen gol.
Pol pa veselje, drugič! Človek gleda tekmo in te mlade vijol’čne pubece in reče… to je to! To iščemo, to smo čakali. Tak naj zgleda derbi.
In kak še zgleda derbi? Drugi polčas. Kuj naenkrat so padali goli za goste in naenkrat smo bili v zaostanku. Pogumneži na tribuni in igrišču so dobili krila.
Derbi je postal norišnica. Razvnela so se nova čustva. Nova energija. Borbe za žogo. Kdo bo kje bolj glasen in močnejši. Rdeči karton za Anžeta (drugi rumeni). Fant je tak fajtal.
Vsi kartoni so plod neizmerne borbe za pravico in žogo. Ko se jim je dogajala krivica, so vztrajali in zato tak spisek rumene barve.
In vmes še. Kobi. Za izenačenje. Za rezultat tekme. Za fuzbal. Za vse kar lahko derbi da.
In derbi je dal! S klicaji in veliko klicajev.
Ljudi več kot na večini prvoligaških tekem (tudi tistih, ko karte šenkajo), vzdušje noro. Pač včeraj smo imeli res vse.
Kak nora tekma, kaka nora energija!
Poklon, mladina Maribora. Vsem, ki stojite za njimi in ste morda tudi stali, pa ste pustili na njih sledi. Seveda tudi staršem in vsem, ki ste jim dali to ljubezen do vijol’čne barve. Kako lepo je ujeti vse te čudovite trenutke. Videti, kako mladi čutijo naš klub.
Naj še kakšen več, ki je tukaj že dočakal članski spisek, pride na vrh piramide in tam najde svoje mesto med enajst.
Uživala sem. V super družbi. V neizmerni energiji. In seveda še čem.
Dajte nam še več takšnih zgodb. Napišite še več takšne energije. Dajte krila tem mladim. Predvsem pa verjemite vanje in jim pustite, da uživajo v fuzbalu.
Včeraj so pokazali toliko znanja in toliko energije in hvaležna sem, da sem prazničen konec popoldneva presedela na svojem čudovitem stolu in v krasni družbi.
Ker ta vikend nimamo fuzbala (ker so se Domžale poslovile), gremo malo dlje. Več o tem pa v naslednjih dneh.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Naj bije. Močneje in tako močno!
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić