Dišalo je po kostanjih ko sva prečkala ploščad in pristala kje drugje kot pa pri… srečkah. Ko kdo reče srečelov skočim, tudi če kolena ne popuščajo z bolečino. In v bistvu mi tak al tak ni važno kaj bom dobila, ker bom vsega tako ali tako neizmerno vesela. In verjemite meni… nisem bila edina.
Prijatelji na klopci, kostanj božansko dober, potem pa še kup luštnih nagrad, zmagovalec svoje dolge pohodne poti, moj najljubši prijatelj med gostinci… koliko krasnih obrazov. Koliko sreče in koliko ljubezni v luftu. Na severu še moja povratnica z možem.
Človek ima v nekem trenutku res vse kar potrebuje. In ne, ključev ne pozabi doma in zato je dodatna panika odveč.
Ploščad zgoraj je zmeraj zabavna, tribuna vsem nam prijazna. Čeprav se turističnemu delu in iskanju sedežev (in sedežev ko že sedimo) ne moremo ogniti.
Bilo je vse tako kot mora biti. Ko se je začelo dogajat. In dogajalo se je.
Ko se je mašina zalaufala, je zalaufala. In ta motor je bil dober. In kaj vse smo videli. In videli smo res dosti. Če ne bi zadeli vseh štang pa ne bi enih par spustili skoraj na Kalvarijo… uf, to bi še bilo.
Izjemno spoštljiv nasprotnik, ki mu je bila pot zagotovo dolga, se je dolgo časa uspešno boril, a več kot to vendarle ni šlo.
Ko Soudani prvič, udari večkrat in če ni nevarno, je pa zagotovo zadetek. In ta dva zadetka sta bila kot da bi poletela bomba direkt v gol.
Če kdo, je pa Soudani nekdo, o katerem bi morali v tej ligi resnično več govoriti. Aja, da najprej razčistimo. On je Gospod. In to velik gospod. Njegova sreča ob vsakem golu, tudi če ni njegov, je nepopisna.
Zato veselje ob Benjaminovem ali Karlovem golu ni bilo čisto nič manjše. Soudani je primer kako bili in ostati izjemno skromen in preprost tudi po vseh teh izjemnih potezah, golih in asistencah.
Ker včeraj je igrala ekipa in samo gledal si kam bo žoga letela in kdo bo z njo naredil potezo več.
Imeli smo krasen konec popoldneva. Imeli smo dan, ki ga ne bomo pozabili. In ker nas vedno zaboli srce, najlepše misli pošiljamo vsem poškodovanim in upam, da bo tudi z Žigejem vse v najlepšem redu.
In ko smo se za skoraj mesec poslovili od tribune, smo šteli štengo po štengo, da smo prišli do konca, kjer smo na daleč mahali, pozdravljali, debatirali, se smejali, napovedovali in ploskali. Naš tretji polčas je bil poln pozitivne energije in oči so kar žarele. In »zdravo Mojca,« je zmeraj dovolj.
In tako smo…ob lučeh pomahali v slovo tribuni… ker dokler se znova ne srečamo gremo še v Grosuplje, Ljubljano in Domžale. Potem… po tem sledi.
Hvala najboljši prijatelji na planetu, hvala Viole za fantastično organizacijo dogodka in čudovito navijanje. In hvala, ker prihajate na fuzbal. Lepo je biti z vami.
Kako lepo je bit navijač Maribora in kako hvaležni smo za vse te lepe trenutke.
Življenje pač prehitro mine…
Vztrajam, ker vedno verjamem.
Imamo, da imamo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić