Koliko pomeni življenje se zavemo, ko ga ni več. Podpora, ko se ti para srce, je največ kar potrebuješ. Večino krat ni govora sploh o besedah. Male geste. Objem. Aplavz, vzpodbude. Čutiti človeka in mu pokazati, da ni sam.
Ko se odloči, da bo kljub veliki tragediji v življenju stopil na zelenico in odigral tekmo. Ki veliko pomeni tako zanj, kot očeta.
Oče bi bilo ponosen nate, dragi Etienne. Prepričana sem, da te je gledal in navijal zate. Prepričana sem, da imaš zdaj svojo največjo moč zmeraj ob sebi.
Težko pišem te vrstice brez da mi ne bi po licih polzele solze.
Stopili smo skupaj.
Da pokažemo, da ti nikoli ne boš sam.
Da če si vijol’čn, si naš. In nikoli, nikoli ti ne bomo pustili, da bi bolečina ostala tvoja. Delili jo bomo, da boš zgural. In vedel, da so ramena vseh navijačev tu, ko se ti bo srce lomilo na pol.
Ker če kaj, sem se že pred tekmo zavedala, kako lepa in čudovita je vijol’čna družina.
Ko ga zagledam na ploščadi, s fantoma, ki sta kar naenkrat že velika in prelepa, se zavem, da smo skupaj že 15 let. Stiski rok in prijateljstvo, ki ostane. Sreča na obrazih ponovnih snidenj, ko veš, da imaš vse kar potrebuješ tukaj, na delih stadiona Ljudski vrt.
Po temeljitem pregledu se krasna srečanja nadaljujejo. Kako lepo vas je videti. Kako čudovite so vaše duše in kako prijetno je, ker smo zmeraj nekje blizu.
Nekaj korakov vstran vsak od svojega sektorja. Zbrani. Da zaploskamo. Da navijamo.
Lahko bi govorila o vsem možnem, a naj bo danes beseda za tiste, ki si besede najbolj zaslužijo.
Romunski predstavnik Universitatea Craiova se je pokazal kot nasprotnik vreden vsakega spoštovanja. A trud na koncu vendarle enkrat pride do svoje zmage.
Jan, Arnel. Ploskam.
A ploskam tudi vsem. Ki ste se borili, garali, hiteli, se ustavljali in se trudili.
Ko ste probali, ste pol že naredili. Vsaka priložnost je bila možnost za nekaj več.
V teh dneh berem knjigo o teniški igralki, ki se odloči vrniti na pota stare slave. Nekje vmes jo oče spomni, da ne igra proti drugim, ampak vedno proti sebi. Da ne igra, da premaga druge, ampak da je v novem dnevu boljša, kot je bila včeraj.
Točno to velja za včerajšnjo tekmo.
Kjer je rdeči karton naredil razliko.
Fantje so zakrpali marsikatero luknjo.
In Svenu po tekmi nismo zastonj ploskali. Kaj mu bomo zrihtali neki lajbič, da ga ne bodo več tak tepli, lepo prosim?
Ker včeraj so vsi hoteli ostati na nogah, da bi pomagali, da bi dali. Košček mozaika. Košček svojega srca. Košček svoje ljubezni.
Uspelo vam je. In naj bo to popotnica za četrtek. Ko pokažite, da ni naključij. Je le trdo delo, ki se vrača. Dvojno. In da besede ljudi ne pomenijo nič.
Z dejanji se zapirajo usta posebnih ljudi.
Hvala za krasno pravljico. Za navijanje.
In za gesto na koncu. Hvala, Jojo.
Hvala Viole. Te geste vas delajo večje od življenja.
Naj življenje podarja nasmehe. Vrača sonce v deževne dni bolečin ljudi.
Želim vsem vam, ki to berete, da se vsako jutro zbudite z mislijo kako lepo je živeti.
In kako boste nov dan naredili tako dober, da se ga boste še dolgo spominjali.
Kot jaz, ko sem po slabih 4 urah spanja uspešno prehodila svojo pot. Malo sem se bala za stopala, a sem se na koncu vendarle smejala.
Jutro po zmagi je zmeraj kot nova Duracelka.
Nekje med režami utrinkov.
Verjamem.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić