Zadnje mesece me je življenje postavilo na hudo preizkušnjo. Leto 2023 je zagotovo leto, ki je prineslo največ sprememb v mojem življenju in zagotovo prelomnice, ki jih bom pomnila do konca življenja. Če me res dobro poznate veste, da sem človek datumov. Slaba sem v matematiki, ampak datumi pa so tisti, ki si jih po večini kar zapomnim. Če pa slučajno zgrešim točni datum, pa zagotovo zadenem mesec in kdaj okoli v tistem mesecu. Preprosto imam rada rojstne dneve, obletnice lepe in manj lepe. Preprosto so v meni zasidrani kot prelep spomin. Če pa kaj pozabim, pa me socialna omrežja spomnijo in se nasmehnem lepim spominom.
Te dni se ne smejem veliko. Življenje mi je zadnje tedne poslalo močno sporočilo in zadnjih trinajst dni se sprašujem na vprašanja, ki nikoli ne bodo imela odgovora.
Odgovori. Včasih si želim, da bi vedela več. Včasih si želim, da bi razumela več. Včasih se ustavim na jutranji poti in se sprašujem toliko vprašanj. Želim se ustavit, a ne gre. Smo preveč srečni, da smo potem preveč žalostni? Smo nekoč bili predobri, da smo zdaj preslabi?
Smo izpolnili vse bonuse sreče, da zdaj ne gre v gol kljub borbi in želji?
In predvsem…kje smo se izgubili? Smo verjeli, da se nikoli ne bo končalo? Smo v preveliki želji postali drugačni? Smo prehitro postali ideali slovenskega nogometa?
Res rada pokažem majčko šestnajstih naslovov. Tista mi je taka specialna. Ko letos nismo postali prvaki sem v bajti enemu fantku in mu rekla, da ta pa velja za dve leti. Sem morda prehitra, če se bojim da tri? Ne vem.
Skozi leta sem iz pesimistke postala realistka. S kančkom optimizma. In večnim upanjem. Ali je to samo morda želja? Ne vem.
Ljubezni do NK Maribora ne rabim posebej poudarjat. Poznate jo. Veste vse o moji zvestobi. Nekateri veste celo več kot jaz vem. Ko preberem kdaj o sebi kaj sebi neznanega in predvsem ko vidim, da ljudje vidijo nekaj kar počnem, kar niti sama ne opazim se zavem kako različno dojemamo fuzbal. Ne ukvarjam se s pisanjem po spletu kaj kdo počne, sploh pa ne tisti, ki komaj čakajo, da povedo kaj sem počela. Vsaj spoštujte se dovolj, da me navajate z imenom. Ampak spoštovanje ni vrlina, ki jo ima vsak in od dostojanstva je enim ostalo bore malo.
Včerajšnja tekma s Koprom in to doma je pokazala kje smo. Ali kje so. Kakorkoli bo kdo vzel. Moram priznat, da sem se dobro držala. Z mojimi očmi, ki zavijajo in cinizmom, ki kar vre iz mene. Kaj človek vse ne posluša. In najhuje, da to vse sliši. Kakšne vse strategije sem poslušala. In prišla samo do enega odgovora. Aljaž se mora, ko ga podrejo, takoj vstat, vzet žogo nasprotniku, ga dvakrat predriblat in podat žogo, nekdo mu jo mora vrnit in potem mora zadet gol, ker samo tako lahko zadovoljiš publiko. Nič padcev, nič poškodb, samo pune fuzbal. Kakršenkoli že mora biti.
Včerajšnji večer za mene v resnici ni presenečenje. Ne na igrišču, ne na tribuni. Videla. Doživela. Preživela. Bila sem, ko je ladjo že načela rja, bila sem, ko se je zgradila nova ladja in zdaj sem na ladji, ki jo bodo podgane težko prenesle.
In tu sem jaz. Sredi te množice ljudi. Saj nas ni kaj dosti. Na trenutke še zmeraj vidno preveč. Ampak ostajam jaz. Otopela sem postala. Ko sem stopala proti štengam severa sem se spraševala kako dolgo. Pozno je bilo. Termin je bil blesav. Ni druge besede. Ne vem kdo je kriv za takšne termine, ampak zgrešeni so. Kot ljubljanski v soboto, tako naš včeraj. Kdorkoli že sestavlja te urnike je na isti ravni kot oni, ki pred tekmo vedno spusti temo na tv ekrane.
Mojih let je veliko minilo. Videla sem res kaj hočete. Če bi zavrteli ono kolo sreče bi se vmes zagotovo kje kaj ustavilo na točki: Kaj bi te rada ti?
A moje kolo sreče v resnici te dni pluje proti spominom. Šest let nazaj sem sedla na letalo za Sevillo. Vsi vemo da z zamudo. Ampak bil je dogodek, ki ga ne bom pozabila do konca življenje. Enkrat v življenju sem doživela ligo prvakov na gostovanju. Na najbolj vijol’čnem letalu. Še zdaj se v mislih sprehajam po spominih. Prvi trening, tiskovna…kako lepo mi je bilo. Kljub vsemu kar se je zgodilo na tekmi. To so spomini, ki se nikoli ne končajo.
In ti spomini me spomnijo. Da se bo v meni vedno prebujal tisti trenutek, ki nikoli ne mine. Spomnijo, da smo si nekoč drznili sanjat. Verjet. Upat. Nekoč smo si upali delat za to. Vedet kje je cilj. Vedet kam gremo. Vedeli kaj si želimo. In predvsem smo vedeli zakaj smo dejansko začeli.
Tribuna, igrišče in vsi okoli…vedeli smo kam gremo. In šli smo.
Zdaj pa smo zašli. Zgubili smo se v povprečju in drugi so šli naprej.
Otopelost te morda ohromi. A slej ko prej se moraš premaknit. Moraš najti svoje bistvo. Svoje poslanstvo. Prav je, da nehaš iskati izgovore in nehaš lagat svetu o idealu. Ki čaka, da se na novo rodi. Prav je, da stopiš na prvo štengo in rečeš, da si na dnu, a da greš počasi gor. Počasi. Mirno. A z željo, idejo. Ciljem. In predvsem da za seboj pustiš ljudi, ki ne čutijo isto kot ti. Ker saj veš, brez prve lige ni Evrope…saj se spomniš tistih besed, kajne?
Ne vem kdaj je pravi čas. A vem, da bom tu. Zdaj, ko ti ne gre. Zdaj ko si v življenju dosegel nepredstavljive razsežnosti. Ker Maribor pač ne more bit peti. Ne, Maribor je lahko prvi. In če ni prvi, preprosto ni.
Neodobravanje, metanje čevljev, žaljenje, poniževanje, nespoštovanje…zakaj pa ne? A vendarle…zakaj pa ja?
Ker si mi v krvi pišem te težke vrstice. Težke, kot je dres vijol’čne barve. Težke, kot je duša boleča in težke, ko nemo strmiš in se sprašuješ kdaj se bo to že enkrat nehalo…
Številni so si želeli zmage Kopra. Jaz pa sem si tako želela, da bi zabiti tisti gol in utišali vse žalostne obraze tribune.
Zato, poglejte naprej. Ne vem kdaj bo bolje. A verjamem, da bo bolje.
Na naslovnicah časopisov smo že bili, ko smo rušili rekorde krvodajalskih zgodb. Vrnili se bomo na njih znova še s kako nogometno pravljico. Ker znamo.
In vem, ker bo on tam s krili mahal dol. Mali…zmeraj v mojem srcu. Me in Mo za zmeraj.
Z nasmehom žalostnega pridiha. Vprašanj neskončno polna.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić