Nekje na koncu stopnic se ustaviš. Korak je počasnejši. Želiš si zapomniti vsak trenutek, ki prihaja. Fotoaparat po mesecu in pol znova prevzame svojo funkcijo. Moje srce se nasmehne pogledu na Kalvarijo. Časa je dovolj. Stopim do prostora, ki ga imam tako zelo rada. Eni mu rečejo družinski sektor.
Eni mu dajo črko in številko. Jaz mu rečem prostor za malico na krvodajalski akciji Vijol’čna kri z vse ljudi. Vsakič znova se sprašujem od kod vsa ta čarobnost kraja in kakšno neizmerno moč ima.
Če se še uro ali dve pred tekmo sprašujem kako bom rešila kakšen zdravstven izziv, mi Dom Prvakov vedno ponudi rešitev. Samo pridi, sedi in vse bo dobro.
In res je.
Čeprav se po vzhodni ploščadi sprehajam s ponosom, pozdravljam prijatelje in vem, da je do druge polovice septembra še zelo daleč, ko se bomo znova srečali na tribunah. Ljudski vrt gledalcev ne bo imel, a dušo zagotovo.
Tekma, ki je bistvenega pomena za to, da se vsi skupaj spoznavamo je res prijateljska. Viole s transparentom in pomenom nove ere povedo vse.
Navijači, ki nas je bilo za takšno srečanje izjemno veliko, pokažemo dušo in srce. Jasno je, da nas je več, kot jih bo večina lige premogla v novi sezoni na prvenstvenih tekmah.
Imena so znana. Učimo se vsi.
Dresi so tukaj. Sijejo v vsem svojem sijaju. Zgodba od g. Vladota do g. Otota je izjemna. Video, ki te ustavi. In pogledaš večkrat. Zaradi ponosa. Zaradi veličine. Zaradi spoštovanja. Hvala vsem, ki delate te zgodbe tako plemenite. Pobožajo brazgotine in prinašajo sonce.
Sonce neusmiljeno prinaša poletje, mi pa uživamo eden z drugim in spremljamo našo prihodnost. Želimo si jih vtkati v naše celice in vemo, da so tako zelo naši in ponosni smo na vsakega, ki je prišel skozi naša vrata. Tukaj je je tvoj dom. Naj ti bo med nami lepo.
Po tekmi se ne znamo posloviti od tribune. Potem ne od ograje. Spremljamo dogajanje in se sprašujemo o osnovah, ki jih denar pač ne more kupiti. Obujamo spomine in se imamo toliko za pogovoriti, saj se že sto let nismo videli. Ja, in še 2 meseca se v taki obliki ne bomo srečali.
A je tako lepo. Priti. Ostati. Preprosto gledati in občudovati.
Nove začetke. Stare obraze. Novo upanje. Želje. Tiha pričakovanja. Predvsem pa to ljubezen. Do kluba. Do vseh, ki so odprli vrata in sprejeli to, da bomo počasi, potrpežljivo začeli odpirati nova vrata.
Lepo je…
Strah izginja in mogoče ne vem kaj prinaša naslednji teden. Vem pa v kaj bom verjela. In kaj sanjam. Kar je bilo zmeraj upanje.
Da bo še vse dobro.
In naj sonce še tako močno sije… mi bomo zmeraj nekje blizu. Kot se za naše mesto spodobi.
V nedeljo, čez osem dni začenjamo sezono v Kidričevem. Gostovanja do prve tekme z gledalci so izjemno zanimiva in predvsem niti ne tak daleč. Pokažimo kdo ima največje srce. In kdo razume.
A za konec bom, ko se za julij spodobi. In za mene, ki ji dajem sebe. Vijol’čna kri za vse ljudi v izvedbi številka 15 se v Ljudski vrt, medijsko središče, levo od nogometne šole na Mladinski ulici vrača 1. in 2. septembra 2026.
Ker želimo življenju dati življenje. Ker smo iskreni, plemeniti in pošteni. Ker naši nameni prinašajo dobre novice. Ker smo zmeraj vztrajali, da smo drugačni in boljši. Predvsem pa zato, ker naša akcija ni samo darovanje krvi. Želimo osrečiti ljudi, ki nas potrebujejo, hkrati pa s svojimi dejanji predvsem osrečujemo sebe. Sami s svojo nesebičnostjo želimo odpreti svoje misli in podpreti dobra dela.
Pri tem pa ostajamo prijatelji. Pišemo znova in znova nova prijateljstva in prihajamo da ostajamo. Izzive bomo sprejeli. Polena bomo zažgali. In ogreli dlani. Za aplavz. Za vsakega, ki bo prišel. In še za tistega, ki bo tisti dan zbral pogum in premagal strahove.
In ko premagamo strahove, smo zmagovalci. In na koncu drugega dne bomo to zagotovo vsi.
Dobrodošli in hvala vsem, ki delite z nami lepe misli.
Sezona, prihajamo.
Do takrat pa.
Šampion si, ne pozabi.
Misel večja je, ko verjameš Vase.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić