Ježek je osvajal otroška srca, ko smo prikorakali v dvorano Tabor, da najdemo super plac za ogled srečanja.
Na koncu smo pristali na klopeh, kjer je pogled na igrišče fantastičen, slišiš pa tudi (skoraj) vse kar je treba.
Dekline so začele kot da so z drugega planeta in mi smo se drli ko budale in bilo je res tako navdihujoče in nalezljivo veselje, da smo uživali v vsaki sekundi. Ježek je še vedno osvajal otroke in videla sem solze ob njegovem odhodu, punce pa so imele na igrišču svojo računico.
Mlele so in mi smo navijali in verjeli.
Potem pa so baterije malo izgubile moč in dekline so počasi izgubljale, a vendarle se ob vsakem novem udarcu znova pobrale na noge. Mi pa smo, od prve do zadnje sekunde verjeli v vse, kar jim pritiče za njihov uspeh.
Po izgubi četrtega niza je bilo jasno, da napredovat ne morejo, žal pa je fortuna sreče obrnila hrbet tudi v petem nizu in dekline so žal izgubile tudi tega, a borba je bila tako neverjetna.
Videlo se je, da so roke in noge težke, a še zmeraj so bile bojevnice v vsej svoji energiji in upam, da smo jim vsaj malo pomagali, da so videle kako radi jih imamo v tem mestu.
Izjemna pohvala gre tudi poljskim navijačem, ki so ustvarili čudovito kuliso navijanja. Z zastavami in krasno energijo jih je bilo resnično lepo gledati in poslušati. Da se tako daleč pripelješ za svojo ekipo je res občudovanja vredno in vemo kaj to pomeni za njih kot za nas, ki smo take stvari nekoč tudi sami počeli.
Bil je res fantastičen večer, v izjemni družbi, kjer je mariborska ženska odbojka še enkrat dokazala kako se je treba it organizacijo dogodka, kako pripeljat 1200 ljudi v dvorano, kako promovirati dogodek, kako biti nanj pripravljen in kako lahko ena čudovita maskota res popestri dogodek in številnim polepša dan.
A hkrati bi si želela, da bi nekateri obiskovalci vedeli, da smo številni prišli občudovat in navijat na odbojkarice in nismo želeli imeti občutka, da moramo pričakovati, da bodo navijaški artikli leteli mimo naših glav ali celi v glavo, ter da bi številne, predvsem mlade obiskovalce določeni lahko naučili, da tekma ni sejmišče in da se tekmo gleda in navija.
V nekem trenutku smo dobili občutek, da številni resnično niso vedeli ne kaj se na igrišču dogaja, ne zakaj so tam.
A nenazadnje. Mi vemo in bomo še prišli. Ker je hvale vredno kaj počne strokovni štab in vse fantastične odbojkarice, ki temu mestu dvigujejo renome, ime in mu dajejo veliko svojega srca.
Res smo se imeli lepo. Hvala vam za odbojko, ki je ponos mesta in pred vami so še krasne zgodbe in če kaj, bodite ponosne na svoje delo in garanje na vseh področjih. Trud se bo enkrat vrnil in prepričana sem, da bo to nepozabno in za večne spomine.
Bilo je lepo. Naj bo kmalu spet.
Zmeraj. Ker je tako prav.
Ponosno. Z dvignjeno glavo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić