Select Page
…je včasih pisalo v našem urniku. Spoznavanje narave in družbe.
Včeraj se je zgodil praktični del tega izobraževanja.
Tri moje vijolice sem prepričala, da se ne hecam, ko sem jim omenila, da bi rada šla na Jesenice na fuzbal.
Vijolice v Bohinju.
Da Maribor igra proti klubu, ki praznuje 100 let. Da gremo na piknik in čago. Vmes pa še malo na izlet.
Obljubili so lepo vreme, me pa smo potrebovale malo odklopa. 
Na bencinski je že bilo veselo. Odpovedala je leva žarnica, mlad gospodič pa se je tako trudil, da mu je menjava komajda uspela.
Odpravile smo se na pot in po postanku v Tepanjah, smo se iz avtoceste spravile v Vranskem. Preko Tuhinjske nas je garmin od Ines po vseh zanimivih stranskih poteh pripeljal na Bled.
Bled. Foto: Mojca H.
Obupale smo nad parkingom in se odpravile dalje. Navdušene smo zagledale tablo Bohinj in veselo računale, kako si bomo tam končno malo odpočile. A opa! Ne še tak hitro.
Gorenjski policaj nas začne usmerjat na busno postajo, brez obrazložitve, zelo arogantno. Ko vprašam enega in kasneje še drugega policista na motorju zakaj in predvsem kako dolgo bo trajalo, si gospod privošči nesramnost, grožnje in odnos primeren pijanemu vozniku. Brez pravih odgovorov smo stale tam nekaj minut. Predvidevale smo le, da bo verjetno to dirka po Sloveniji, kar se je kasneje izkazalo za resnično.
Kolesarska dirka po Sloveniji.
Odpeljali smo dalje. Seveda ni bilo nikogar, ki bi nam to dovolil. Nikjer nobene opozorilne table, nič kar bi nas obveščalo, da sem tam dogaja.
Končno uspemo prit do Bohinja. Razgled krasen. Ljudje prijazni. 
Bohinj. Foto: Mojca H.
Končno najdemo svoj prostor pod soncem. In uživamo. Jupi…počitnice. 🙂
Bohinj.
Ura nas že preganja in preko Bleda se odpravimo na Jesenice. 
Ko zagledaš njihovega “giganta” veš, da si prispel. A to tako ali tako ni vse. Mesto je videti zapuščeno (bolj kot Maribor!), žalostno, hladno, brez energije. Nikjer nikogar, ki bi ga vprašal za pot. Kaj šele, da bi se kaj dogajalo. Spet je tu bencinska, kjer Mojca zrihta pot do njihovega športnega parka. 
Žejne in lačne najdemo zadevico. In kam prvo – k šanku. Na čevapčiče smo pridno čakale. In dočakale vse prej kot pečene čevapčiče. Lačne smo v sebe zmetale hrano in gremo na tekmo.
Čevapčiči.
Ne moremo temu rečt stadion, ker je to prej neka boga suha trava z ograjo, a organizatorji so se že v naprej opravičili  za slabo igrišče. 
Arghus in Dejan pred tekmo.
G. komentator je bil zelo prijazen gospod, ki se je potrudil, da je o NK Mariboru povedal res krasne besede, naštel vse igralce, ki so prišli. Se trudil, da je pokomentiral priložnosti. Žal mu je spodletelo le pri našem Maticu. Nekako mu je uspelo, da ga je dvakrat preimenoval v Črniča. 
autmigec.
Po tekmi smo se par minut družile z nogometaši, žal pa jeseniški prijatelji niso bili videt, da so se prišli sploh zabavat. Pa 100 (!!!!!!) let kluba so imeli. Saj ne veš al bi se smejal al jokal. Razumem da je zraven hala, ki je namenjena hokeju, samo še tisto so v luft spustili, o nogometu pa verjetno tudi ni kaj lepšega za povedat. Čeprav so se trudili, da bi nam zabili. Vsaj enega.
začetek tekme.
g. Čeferin.
Končalo se je, da smo jim nabili štiri. Rajko, Marcos, Goran in Matic so zadeli za prvake.
Na ogrevanju drugi del ekipe.
Ko smo se odpravile v avto, je bil plan, da se do teme vozimo po starih cestah, potem pa krenemo na avtocesto in gasa proti domu.
Podmežakla.
No, naš “I go” garmin nas je pripeljal do mejnega prehoda Ljubelj in tako smo po treh urah vožnje preko Avstrije in Dravograda prispele domov. 
Naša Barbara je tudi na Gorenjskem. 🙂
Zanimivo kar je bilo, da od tam do doma nismo našle odprte niti ene bencinske črpalke. Pri tej vročini je bilo to skrajno neprijetno, a na koncu vendarle zabavno.
Če bi si zjutraj, ko se je gospodič na bencinski trudil z žarnico, naredile taki plan, mu verjetno niti same ne bi verjele. Pa se je zgodilo.
Nasmejale smo se do solz. Videle smo kraje, ki jih verjetno ne bomo več nikoli. Slikale rondoje, ki so sami po sebi znamenitost. In predvsem pozdravile naše fante, ki so bili glavni razlog, da smo šle na pot.
jeseniški rondo.
A končalo se je zabavno, prijetno in predvsem nadvse nepričakovano.
Sonja, Ines in Mojca…hvala, ker ste sprejele moje vabilo na izlet. 
Avstrija. 🙂
Upam le, da naslednjič gremo na kak drug konec…samo za to, da vidimo če pristanemo morda še v kakšni drugi državi.:)