V slovu izjemni karieri Martina Mileca

Izjemen privilegij imam v življenju, da sem jih spoznala. In izjemno počaščena sem, da jim danes lahko rečem moji prijatelji.

Skupaj smo doživeli res vse. Bili smo, ko smo jokali ob največjih uspehih in se tolažili ob porazih, bolečinah, poškodbah, boleznih in si bili v oporo, ko se je življenje znalo z nami it zelo nič kaj smešne šale.

Včeraj je bil en poseben dan. Mogoče bi kdo mislil da je bil dan za nepomembno tekmo. Da je zadnji krog in vse je odločeno. Za nas. Nafti pa je gorelo pod nogami in kljub zmagi včeraj, je bila le-ta, jalova.

A oprostite mi prijatelji, tudi vsi vi iz Lendave, danes bi želela govoriti posebno zgodbo včerajšnjega dne.

Zgodbo, ko smo se dobili več kot 3 ure pred tekmo. Da smo ga objeli. Da smo šli po avtograme k Omarju in Soudaniju. In da smo bili z Njim.

Ko je na južno ploščad stopil kapetan Martin Milec, se je vrtiljak čustev lahko začel. Moj zlati kapetan je zadnjič pred tekmo podpisoval avtograme kot kapetan, se fotografiral z navijači in zdelo se je, da do tekme ne bo prišel. Njegova srčnost in preprostost ga preprosto težko odlepita od tistih, ki ga čutimo. Bili smo zbrani tam, da ga počastimo. Da mu povemo, da bomo z njim in da ga čaka izjemen dan.

In bil je izjemen dan. In bil je 25. maj, ki bo za zmeraj naš dan. Ko je skupaj z družino stopil na zelenico. Ko so ga objeli vsi njegovi. Ko je pogledal video. Ko je poslušal govor predsednika. Ko se je njegov dres upokojil za deset let.

In jokali smo. Ko je ploskal. Ko se je klanjal. Ko je govoril. Ko je objel družino. Jokali smo, ker je jokal tudi on.

Moj Kapetan. To je čar življenja. Samo to. Da ti 4500 ljudi v en glas vzklika tvoje ime. Ki te spoštuje, ceni in občuduje. Koliko ljudi mi je pisalo, da pride samo in samo zaradi tebe. Izključno to. Da se ti poklonijo. Za vse kar si dal klubu, mestu in nam.

Govoril si o tem, da si si vedno samo za Maribor želel igrat. Nekaj, kar vedno govorim staršem otrok. Vzgajajte jih, da bodo imeli radi lokalni klub. Pa ni nujno, da je to Maribor. Da ostane zvest mestu v katerem živi. Da čuti stadion. Igrišče. Domače igralce. Da čuti ta domač grb. Zvok tribun.

Aplavz najbolj zvestih. Ki nikoli, ampak nikoli ne bodo pozabili tvojega imena. Zaradi tvoje iskrenosti. Zaradi direktnosti. Ker se nikoli nisi skrival za maskami. Taki sn, si znal rečt. In taki si.

Preprost in preprosto fantastičen zaradi vsega, kar si naredil. Garač. Joj, kaki garač. Pa naj boli. Saj bom že. Samo da lahko igram fuzbal. Kaj bo bolečina po tem, če sem pred tem lahko s svojo publiko. Njen aplavz pozdravi vse. Njihova energija je vse kar človek rabi.

Dokler ni 26 let nogometne kariere reklo, da je profesionalizma dovolj.

Mariborskih 12 let. Vem kdo bi si najbolj želel, da bi še vztrajal in hvaležna sem, da si tako velik vzor, da fuzbal da več kot vzame.

Številke tvojih dosežkov prepuščam drugim. Meni bodo vedno ostale besede. In tista velika dejanja. »Vse najboljše za rojstni dan,« dajem na vrh svoje piramide. Pomenilo mi je toliko, da ne znam opisat. Vse dogodke na letališčih, po tekmah, prijateljskih tekmah. Pa po kakšnem koncertu na trgu in vse tisto, kar morda vendarle želim obdržati zase.

To, kako velik človek si pa ne želim. Kako srčen. In kako zelo me je ganil ves zaključek. Špalirja. Poklon Nafti za tako veliko dejanje. Izjemno dejanje športnikov, ki jim želim, da bi nekega dne to doživeli tudi sami. Iz srca privoščim. Te male iskrice, ki so zanetile ogenj skromnosti velikega človeka. Ki je samo želel fuzbal igrat.

In dobro ti je šlo, Kapetan. Tak fejst dobro, da sem hvaležna, da si ostal do konca. Po ligi prvakov 2017 sem se bala, da nam boš znova odšel. Po tem ko sem te čakala na tvojem prvem treningu samo zato, da te pozdravim, da ti zaželim dobrodošlico in znak hvaležnosti, da si se vrnil domov.

Znam izbirati. In čutim, ko vem da je prav.

In Miki, ti si to kar svet rabi. Takšne fante. Takšne, ki jim je trava res sveta, ki jim je grb nad imenom in priimkom. In ja, ki ga slavijo Viole. Nikoli se ne zmotijo, verjemi meni.

In to kar smo doživeli pred, med in po tekmi je bil dokaz za to. Obdržali te bomo za zmeraj. Ob čagi, ob porazih, ob kakšni pijači, na kakšni tribuni. Zmeraj nekje blizu bomo.

Ker si pokazal svojo igrivost, ko sva te prosila, da sedeš na stol, ki sva ga dobila na srečelovu. Ko smo se smejali tam nekje med igriščem in prijaznimi besedami.

Bilo je tako zelo čustveno. Bilo je tako zelo lepo.

Bilo je neponovljivo in bilo je samo tebi v čast. Bil je tvoj dan. Tvoj večer. In tvoje slovo od nogometa, a ne prijateljstev, druženja, spoštovanja in hvaležnosti.

Preden sva se včeraj poslovila sem želela fotografijo, ki sem jo želela že leta. S tvojo družino. S tistimi, s katerimi sem delila tribune, bolečino in včeraj solze. Tvoja družina mi je toliko dala.

Tvoja družina mi je pomagala, ko marsikdo ni hotel niti razumeti, kaj šele slišati. Vem zaradi koga si tak dober človek. Vzornike imaš in izjemni so.

Zato hvala, pa naj bom tokrat imenska. Ne zamerite mi prosim, ampak zaslužijo si, da jih dvignem na vrh. Damjan, Kristina, Vanesa, Martin, Tin in Mija. Hvala. Hvala vam za vso ljubezen.

Hvala vam, ker ste me sprejeli med svoje, hvala, ker ste mi pokazali toliko krasnih poti življenja. Hvala, ker ste me zmeraj imeli radi. Hvala, ker vam je bilo vedno tak zelo mar. Malo navijačico, iskreno in direktno ste sprejeli v svoje objeme in jih nikoli izpustili.

Ne vem če vam bom kdaj znala izrazit dovolj hvaležnosti za vsa vaša dejanja in besede. Kaj ste včeraj za naju dva naredili nima pravih besed hvaležnosti in to, da me imate radi je tako veliko darilo zame, da ne znam opisat. Ne vem s čim sem si to zaslužila, a upam da veste, da bom vedno na vaši strani in da sem zmeraj tu, če me boste potrebovali.

Včeraj smo se poslovili od skupnih nogometnih zgodb, a verjamem, da bomo skupaj doživeli še veliko lepega in nepozabnega.

Solze mi tečejo po licih in zavedam se, da pravkar izlivam ven svojo dušo, ki je pristna in iskrena.

Hvala vsem, ki ste bili včeraj z nami. Hvala vsem prijateljem, ki sem vas včeraj srečala. Hvala vsem novim prijateljem in celotni družini Milec v razširjeni obliki s prijatelji.

Izjemni ljudje ste in res sem hvaležna, da ima naš Kapetan tako krasne ljudi ob sebi.

Prelep dan je bil. Prekratek za spanje. A dolg za leta spominov. In to, to nima proti vrednosti in tega ne dam.

In stol. Ta stol bo ostal v spomin na dan, ko smo se veselili novega življenja. Novih spominov. In predvsem uživati v trenutku, ki nam je dan.

Hvala, Miki. Hvala, ker si se zaljubil v vijol’čno barvo kot smo se mi.

Želim ti najlepše popotovanje skozi čas z ljubeznijo življenja in naj ti otroški smeh vsak dan prinese kak nov cilj, ki ga boš znova izpolnil tako srčno, kot si tega, nogometnega.

Življenju podarite svojo iskrenost.

V življenju zmagaš, ko si dal vse kar si imel.

MalaMo. :*