Select Page

Ko si trdno prepričan. Ko si močan. Ko verjameš. Ko se trudiš. Ko garaš dan za dnem. Ko si ekipa. Ko si ekipa z izjemnimi navijači. Izkušnjami. Predvsem pa ciljem. Željo. Velikostjo mladosti in izkušenj.
In ko je začetek tako izgubljen, da je lahko pot samo ena. Da se znova najdeš.

Varnost.

Včerajšnja tekma je za učbenike. In to vse.

Legenda.

Navijaške. Kulisa, kot se za derbi spodobi. Vsega kar je zmeraj in še tisto, kar res ne bi bilo treba. Kulisa, ki pokaže, da stadion ne rabi bit poln, da ima navijaško moč. Da se čuti rivalstvo, da se čuti tista energija.

Navijači.

Vsak na svoji strani. Da je čar derbija ravno v tem. Da se zlije moč navijaštva.

Bistvo fuzbala.

Včeraj je bilo nesmiselno ponavljanje kako se bodo spraznili sektorji v tem in tem primeru. Ker v resnici so vsi vedeli kaj bo. Vedno je tak. Ni vse prav in ne bo. Ampak fuzbal na nek nor način pač rabi to. Ker smo na tekmah Slovenije videli drugo sliko. In zdaj lahko primerjate. Eh, raje ne. Ker med tistimi tekmami in tekmi podobni včerajšnji je samo ena zgodba. Na tekme Slovenije hodijo gledalci, na tekme našega kova pa navijači. Občutite razliko. Samo zaprite oči in vse vam bo jasno.

Prihod.

Sodniki. Dokaz da je glih vseeno od kod je sodnik, če ve kaj dela in se na fuzbal spozna. Včeraj so sodnike hvalili vsi po koloni in niti en ni rekel slabe preko nobenega. Kar je pri nas redkost. In verjetnost, da bi par takih imeli je verjetno majhna. Je pa dokaz, da se kvaliteta sodnika ne izraža v tem od kod prihaja, ampak kako razume fuzbal.  Gospod Matoša, hvala za fuzbal. In hvala, ker razumete kar večina pač ne.

Vsi na kupu.

Prihod na igrišče. Dajmo še kakšno o tem rečt. To je bilo tak lepo. Ti sončki takšnih ali drugačnih let so bili preprosto popolni. Nasmejani, nekateri prestrašeni, a prečudoviti vsi od prvega do zadnjega. Pa oni fant z Jugom. Srček in nasmešek. Pa kaj je lahko kaj lepšega?

Izjemni spremljevalci.

Hvaležnost teh prečudovitih otrok je bila videti na daleč. Hvala za to prečudovito idejo. Vedno ko jo vidim, sem navdušena in hvaležna, da uresničujete sanje tem zlatim otrokom. Hvala vam iz srca. Glede na to koliko je pomenilo meni, si ne znam predstavljati, koliko je pomenilo njim. Gesta, ki se ne pozabi.

Skupinska.

Postava. Najboljše kar imamo. In najboljše kar znamo.

Kapetanski objem.

Dokler nismo znali.

Pomniti.

Tekma. Ki se je začela, da sem se začela bat za svojo napoved, ki je bila pred tekmo tako suverena. Saj ne da kdaj napovedujem prave rezultate. Ampak jaz sem celi teden govorila en in isto in bila sem prepričana v svoj prav kot že dolgo ne. Če sploh kdaj. Že v nedeljo sem rekla, da se Celje nima kaj bat. Da bomo že mi svoj del naredili. In smo. Pa ni zgledalo najprej to tak.

Prelepe dimne.

Kaki začetek je to bil. Dajmo rečt. Dobili smo gol. Ni nas bilo. Pol pa smo prišli. In to ne malo.

Nove kopačke.

Fuzbal se je lahko začel. Vmes še kup težav z bolečinami, pa prsti in vse možno. Ampak. Ko se naši pubeci odločijo, da bodo pa zdaj mleli, bodo pa mleli. In zmleli so.

In pol te nihče ne opazi.

Ob polčasu dobim vprašanje, če še zmeraj verjamem v to kaj sem govorila pred tekmo. Pa seveda. Tri jim bomo dali pa bo kaj bo. Nismo dali tri. Soudani in Jan Repas sta dala zmagovalna gola. Ki sta prinesla solze sreče na obraz.

Bolečina.

Pa na stadionu je bilo tak sumljivo tiho, da sem se bala, da bo kdo spet kaj vido kaj ni, pa ne bosta veljala. Pa sploh ni bilo v tem fora. In bila je fora.

K zdravnikom.

V pravilnih menjavah. V fantastičnih odločitvah. V izjemni želji. Borbi. Ker kaj bo njim nekdo govoril, da česa ne zmorejo. Seveda lahko in seveda jim bo uspelo. Na koncu je na igrišču ostal samo Maribor. In kar je bilo najbolj noro v vsej zgodbi je to, da sem bila prepričana pri 1:1, da nasprotnik gola več ne bo dal.

Bolečina, da ni pol bolečine.

Ne znam razložit zakaj, ampak ekipa je delovala tako prepričana vase, da te je to še bolj potegnilo zraven.

In gasa dalje.

In ko se je vse skupaj končalo. Ko začnem fotografirat objeme in veselje je čas, da slikam še rezultat, ki ga pred koncem zaradi vraževerja pač nisem želela fotografirat. Ene stvari počnem vedno na enak način in tudi tokrat ni bilo drugače. Le da, rezultatu primerno, rezultata ni bilo več na zaslonih.

Miki kapetan.

Tudi če ga ni bilo, tekmo smo vseeno zmagali in igralci so se upravičeno veselili z južnim delom stadiona. In še ko sem sedela na tiskovni, sem jih slišala kako še zmeraj pojejo.

Soudani.

Bila je tekma, ki smo jo tako dolgo spet čakali. V Stožicah smo dobili tekme, ki gredo v anale in izgubili tekme, ki se jih na čudne načine spominjamo zaradi raznih jumbo plakatov.

On je čarodej fuzbala.

In dočakali smo to slavje, to srečo, to veselje. To, kar sem rekla pred tekmo. Ta ekipa je sposobna premagat Olimpijo in če je ta ne bo, je deset let nobena ne bo. Tako zelo prepričana, da se ni moglo končat drugače.

Sestanek s trenerjem.

Ko je na novinarsko konferenco prišel sam Jojo Iličić z domačim predstavnikom za medije in so bili njegovi odgovori tako iskreni, tako srečni in predvsem srčni. Dobrodošel nazaj.

Zaupanje.

Hvala. Si dokaz, da je transformacija možna, če človek res da vse od sebe.

Spet Sven. Ni konca tega.

In nasmešek ob odgovorih je bil takšen balzam za srce in dušo. Ker človek včasih res pade, ampak ko pride iz tega blata ven ni važno kakšen je videti njegov obraz, ampak kako čista je njegova duša.

Gospod sodnik je preveril in dosodil.

In ko g. Šimundža spregovori, se ve, da je prostoru verjetno najboljši slovenski nogometni trener. Ki ga je na tribuni občudoval še eden največjih virtuozov nogometne igre.

Rdeči karton.

Njegove izjave so tako suverene kot njegovo delo, njegova moč pa prav otipljiva.

In pol še Blaž.

Gospod, ki ima karizmo, ki ima neverjeten čut za sočloveka in predvsem v vseh vidi najboljše in iz njih najboljše tudi potegne. Poklon za vse dosedanje delo in vem, da najboljše šele prihaja.

Ko zadene Jan.

Prvič sem tiskovno v Stožicah pogledala do konca. In zato je bil čas tudi za nasprotni tabor. Včasih, za nekaj minut, na mojo levo ramo pride tisti drugi del moj angelskega dela. In si je vzel čas, da je slišal nekaj, kar je mislil, da nikoli ne bo.

So vsi skupaj.

Življenje jemljem skromno, ponižno, spoštovanja vredno in hvaležno. Zato se zaradi vseh teh lastnosti zavedam, da je v nedeljo nova tekma, novo dokazovanje, nove želje in nov dan.

Eno. Noro!

Verjamem, da bo to še ena tekma, kjer bodo vsi dali vse od sebe, ko se bodo po zvočnikih znova slišali glasovi od zunaj.

Sreča ima ime.

Kako nepravično je to in kako se eni ne zavedajo škode, ki jo povzročajo slovenskemu nogometu.

Sodniški dodatek.

A življenje slej ko prej poravna vse račune. Nihče nikomur ničesar ne ostane dolžen. Z nasmehom in ponosom zremo v nov dan.

Otroci imajo besedo.

Lepa tekma, za navijače izjemno zanimiva, gledljiva in predvsem lepa reklama za slovenski nogomet v vseh pogledih. Če tudi se ne pečejo pice in na delih stadionov prepovedo pivo.

Poklon Trenerju.

Ponosna sem, ker nikoli nisem obupala, ker sem zmeraj verjela. In hvala, ker nisem bila edina.

Kje je končni rezultat?

Ploskam in z nasmeškom na obrazu končujem zgodbo o večeru poln emocij in velike želje.

Marcos je podebatiral z nasprotnikom.

Včasih lahko bitke s spomini in trenutki bolečine dvignejo najbolj močni trenutki novih upov.

Igralci pa so pozdravili Viole.

Da nekega dne siješ spet kot sonce na krasen pomladen dan.

In seveda z njimi tudi slavili.

Nekaterih stopinj in šapic življenje ne pozabi. Hvaležnost se pretaka z žalostjo. Da vse prehitro mine in da na minljivost nikoli nisi pripravljen.

Ko bi le dojeli.

Zato naj bo ta trenutek pravi. Da smo pravi. In rečemo hvala. Ker nekdo nikoli ni obupal nad nami.

Soudani na izjavi.

S poklonom navijačice.

Jojo na tiskovni konferenci.

Toti konec je v resnici začetek.

Gospod Šimundža na tiskovni konferenci.

MalaMo. :*