Inkognito

Nekaj kapljic se je spustilo z neba ko sva zapuščala stavbo nacionalne televizije. Nekateri so odpirali dežnike, midva pa sva hitela proti parkirišču zraven železniške postaje, ker parkirišče bližje (seveda) ni bilo prosto. Gledala sva na uro in preračunavala koliko časa nama je ostalo, da prideva do zaostale prvenstvene tekme proti Celju doma v Ljudskem vrtu. Dve uri, je pokazala navigacija in kar je sledilo je to, da sva prišla še na (pre)hitro prehrano in ulovila prve trenutke z novimi kozarci na stadionu in prijatelji so me opazovali s posebnimi izrazi na obrazu ko so opazili, da imam na obrazu make-up. Nekateri niso nič vprašali, nekaterim pa so vendarle čakali na razlago o tem kako so me prvič (in mogoče celo zadnjič) na stadionu videli s prekrasno frizuro in lepimi ličili na obrazu.

Naj vam povemo zgodbo o Inkognitu. Zgodbo o tem kako nisem zamudila prvenstvene tekme in kako se je vse skupaj začelo.

Ko sem sprejela vabilo v oddajo Inkognito na nacionalni televiziji mi je vztrepetalo srce. Dramatično, a prav resnično. Sama sebi sem bila faušna, saj sem vedela da bom televizijski ekran delila s svojim najljubšim televizijskim voditeljem, ki je seveda tudi del mojega športnega sveta, g. Jerkovićem. Zdelo se mi je kar malo neverjetno, da se to lahko zgodi meni. Mali navijačici, ki veste da imam zelo dolg jezik in hitre tipke na računalniku.

Sprejeti termin snemanja je bilo malo težje. Po neuradnih informacijah bi naj potekalo snemanje isti dan kot tekma v Ljudskem vrtu in ure teh zaostalih tekem so zmeraj nepredvidljive in ker snemanja žal ni šlo prestaviti na kak drugi termin in mi nogomet pomeni toliko, da se pri nas za to ustavlja vse kar imamo (tudi obiski bolnic, kar že tako ali tako veste; maj 2019 in žolčni kamni), sem še pred uradnim delegiranjem tekme spraševala vse pomembne deležnike ali mi lahko povedo vsaj približno uro srečanja, da spravim skozi tako en, kot drugi dogodek. Zdelo se mi je izjemno pomembno, da sem prisotna na obeh. Pri tem ne smemo pozabiti, da zjutraj hodim 3 ure po svojih hribčkih (Piramida, Mestni vrh in Kalvarija so me pozdravili v res zgodnji jutranji uri tistega dne), da potrebujem še kako urco počitka in še zajtrk. A saj veste, da če si v glavo vbijem nekaj, kar se mi dopade in kar obožujem, se preprosto angažiram, da bo to uspelo v najboljši možni obliki. In če me vprašate kako sem spala: en dan prej zelo zgodaj in ja, zunaj je bilo še svetlo in otroci so uživali v otroški igri na igralih.

Seveda sem vmes, ko sem vam vse to razlagala znova izgubila bistvo tega začetka. Tekmo so mi delegirali ob 18:45, ga. Tanja in ga. Saška pa sta mi zagotovili, da bom s svojim snemanjem dovolj hitro gotova, da tekme ne bom zamudila niti pod razno in tudi ne zaradi super prenove štajerske avtoceste. Gospe obvladata časovnico potovanj, zato sem jima celoten plan krasnega sredinega dne zaupala v celoti. Samo naj ne lije, sem si rekla, ko sem šla en dan prej od moje zlate Taje z novo frizuro in upala, da mi jo v sredo zjutraj veter ne uniči kot ponavadi.

A nacionalna televizija misli na vse in zadeva teče kot »namazana,« in tako sva nekaj čez 12h na vratih recepcije počakala g. Klemna, ki naju je vodil po teh dolgih hodnikih (Televizija Maribor, se vidi čigav otrok ste) do sobe za goste in potem v masko. Tam se spoznala izjemno gospo, ki mi je zmanjševala tremo in s svojo izjemnostjo ličenja in popravljanje frizure (veter, uspelo mi, da ti ni uspelo) vlila samozavest za dogodek, ki je pred mano. Vmes je vletel še skriti gost prejšnjega snemanja, ki pa vam ga ne bom zaupala, ker ne želim pokvariti presenečenja naslednje oddaje. Lahko omenim le, da govori praktično isto kot jaz ko ne preklopim na slovenski jezik in je nor glih tak kot jaz.

Po maski in spoznavanju ostalih dveh gostov je zadeva stekla tako hitro da sem komaj dojela. Verjetno mi je šlo prehitro saj sem se v nekem trenutku zalotila, da me ne bo izdal mehur ali kak drugi organ (uf, spomini na zagovor diplome so še živi), ampak glas. Kaj če ne bom iz sebe spravila niti stavka? Pa namig? Ponavljala sem ga v glavi kot da sem na testu in je težji od zmage nad Olimpijo (oprostite, ampak letos premagat največje rivale res ni bilo težko). In potem se je vse skupaj tako hitro odvilo, da sem imela občutek, da sem v nekem norem filmu, kjer se podpisujem, dam roko voditelju, spoznam znane Slovence, ki bodo ugotavljali moj poklic in iz sebe spravim ta moj namig in ponosna sem nase in ja, oni na Luni ni nič proti mojem aplavzu v srcu, da mi je to res ratalo.

Prijatelji bodo rekli, da sem tak navajena kamer in da res vedo, da jo imam rada (mogoče ona tudi mene), ampak odgovornost je večja od tega. Zato se sledim voditelju in vprašanjem in res je bilo fajn, kot so mi odgovorni napovedali pred oddajo. Začnem se zabavat skupaj z njimi in »Ne-ji« letijo kot po tekočem traku. Vesela sem »Da-jev,« in upam, da mi bodo vseeno prišli naproti s tem kar počnem. Priznam, če bi sedela na drugi strani ne bi zadela sama sebe. Nikoli pa nikdar. Zakaj ne? Ker ne vem če bi znala it v pravo smer in občudovala sem jih z vso nemo kako so razmišljali kam bi me dali. In ja, na vsak ne sem imela v glavi odgovor kaj vse bi jim povedala zakaj ne, a mogoče je zdaj čas, da kak »ne« tudi razložim.

Rastline, draga ga. Ana Maria, res niso moja domena. Če bi mi podarili kaktus ali rožo vam sporočam, da ne bi preživela. Niti kaktus, ne roža. Glede na to da berete pravkar blog utrinki vijolice bi si mislili, da kot navijačica obožujem vijolice. Oh, saj jih, samo prosim, v naravi, pri prijateljih in na naključnih srečanjih. Ne mi podarjat rož, ker sploh ne vem kaj si z njimi počnem. Zato hvala, ker ste verjeli v to, da bi lahko to počela. Super, če tako zgleda.

In da ne pozabim na tisti začetek ga. Katje. Ja, res sem povezana s športom in škoda, da vas pot ni zapeljala v to smer. In ja, lahko bi bila sprehajalka psov. Kužke obožujem, priboljške zanje imam vsako jutro s seboj in živali obožujem z vsem kar sem.

In evo, spet sem zgubila bistvo kar pomeni, da dajem sama sebi besedo in kot vidite, res rada tipkam in govorim.

Lagala bi, če bi rekla, da sem žalostna, ker me niste zadeli. Ker ste bili preprosto fantastični. Vsi. Ob vas sem se počutila domače in upam, da ste se tudi vi imeli z mano lepo. Voditelj oddaje, g. Saša je pač človek, ki ti daje občutek, da si res nekaj posebnega. »Naša Mojca« mi bo ostalo v večnem spominu. Tudi vi ste moji vsi skupaj.

Hvala vam za fantastične minute, za krasne fotografije in prelepe spomine.

Dragi ga. Ana Maria, gospod Igor, ga. Katja in g. Ranko, bilo mi je v čast vas spoznati in bili ste zgodba, ki jo nosim v srcu do konca življenja. Ne morem rečt, da bom to razlagala vnukom, ker jih ne bom imela, bom pa še leta naprej razlagala o dnevu, ko smo končali in jaz sem hitela v svoj Dom prvakov. Ker nisem mogla ostati z vami do konca, ker me je čakala tekma, ki je tisti dan prinesla lep uspeh mojim nogometašem in je bila tako vrhunska kot da dogodek.

Izjemno sem hvaležna celotni organizaciji nacionalne televizije, ker je res vse prilagodila temu, da tekme nisem zamudila.

Draga ga. Saška, hvala za najino tretje in upam da ne zadnje sodelovanje. Upam, da bom lahko o najinih dogodivščinah pisala še v številnih drugih blogih (eden je star že sedem let).
Ga. Tanja, hvala za vodenje skozi vso zgodbo in vsem, ki ste mi pomagali, da sem zadevo izpeljala tako kot sem si želela.

Včeraj sem si oddajo pogledala res v miru. Sama. S pomarančnim sokom in čipsom. Res, super reklama za zdravo življenje, a uživala sem v vsakem trenutku.

Hvaležna za vse kar ste storili in z veseljem sem ploskala tudi ostalim gostom in videla sem, da so bili fantastični. Bilo mi je v čast biti v isti oddaji z njimi, ker so res vrhunski graditelji svojih poklicev. Izjemno cenim in spoštujem.

In tako sva, ko je ugasnil moj mikrofon in sem zamenjala oblačila, hitela. Tja, kjer sem zgodbo tudi začela.
Maribor je remiziral s Celjem, moj dan pa je bil čudovit.
Kot je bil včerajšnji večer.

Hvaležna sem vam za prelepo izkušnjo in rada bi se vrnila nekega dne v publiko in ali morda na drugo stran. Ko bom bolj slavna. A nora in lapasta sem tak že zdaj. Samo ne me pustit do besede preveč. Ne znam nehat, ko noter padem.

In predem končam naj dodam le še dve veliki stvari.
Ker sem v oddaji govorila o krvodajalski akciji Vijol’čna kri za vse ljudi je prav, da veste kdaj bo. Akcija se bo zgodila pod severno tribuno stadiona Ljudski vrt 2. in 3. septembra 2025. Več podrobnosti v avgustu, ko začnem z glavno promocijo dogodka. NK Maribor bo 14. organiziral akcijo, ki je edinstvena in je na stadionu res ne organizira nihče razen nas. Pa res se imamo fajn in veliko ljudem pomagamo. Tudi letos bomo zbirali plastenke za lepši jutri drugih ljudi.

In kot drugo. Kar je prav in je prav je to, da imam še povezavo za tiste, ki ste jo zamudili in ste bolj telefonski ali računalniški ali tablični ali karkoli pač že uporabljate. Jaz sem človek, ki še vedno rada tolče po tipkah in res mi je žal, da nimam tipkovnice, ki bi imela oni glasni zvok, ki me spomni kako hitro tipkam v resnici.

Tako, oddajo si poglejte tukaj: Oddaja Inkognito, 27. 5. 2025

In da ne pozabim: hvala vsem za lepe besede po oddaji. Tako krasnega odziva nisem pričakovala in vesela sem, da ste se imeli lepo. Poglejte večkrat to oddajo. Krasni gosti so, pa veste kak je voditelj fajn. Na koncu dodajam fotografijo, ki je stara skoraj 12 let. Oboževalka in to se vidi že na daleč. Cenim in spoštujem izjemne ljudi, ki puščajo sledi v mojem malem športnem svetu, ki ga tako obožujem.

Naj se danes podpišem drugače.
Hvaležno vam ploskam.
Športna blogerka.
MalaMo. :*