Select Page

Nisem prepričana, da razumem. Niti nisem prepričana, da je to vse skupaj še razumno. Niti ne vem kam vse to vodi. Ne vem kaj se dogaja v glavah. In želim si samo eno… da bi preprečili preden bi se vse skupaj zgodilo in dogajalo.

Genija svojega posla.

Štajerski derbi že dolgo ni več kar je bil. Vsi vemo zakaj. In vsi čutimo resnico. in razliko.
Na stotine scenarijev bi lahko napisala pred tekmo. Veliko bi jih bilo kar realnih. Na takšnega nikoli ne bi niti pomislila.

Prihod.

Nisem takšna. Na vhodu sem poštena. Na tribuni sem iskrena. Po tekmi sem kar sem. Vedno želim slišati resnico, tudi če je boleča. Zaploskam in cenim, ko začutim, da nekdo to potrebuje.
Najprej Ana. Pri vsem skupaj, sem se odločila, da začnem z Ano. V resnici sem želela končat, pa bom začela pri njej. Ana je zaradi samomora deset let nazaj izgubila očeta. Zgodbo poznate, če je ne, bo knjiga Ravnateljeva hči tista, ki vas bo razsvetlila o njej. Aninega očeta je zaznamoval škandal, ubil »glas ljudstva.« Ki je obsojal, kričal in se za spletnimi obrazi kazal o slabosti človeka, ki ga nikoli niti srečali niso.
Podobnost, ki je zgolj naključna. Podobnost, ki se z našim klubom ne prepleta v skrajnost, ki je strla Aninega očeta.

Skupinska fotografija.

Če si navijač NK Maribora, moraš imet trdo kožo. Prenest moraš marsikaj. Kar prihaja s tribune, z nasprotne tribune, kaj prihaja od igralcev in na koncu koncev kaj prihaja s strani sodniškega kriterija.
Današnja tekma je bila taka šolska. Počni celo tekmo kar si začetne minute. Ko vidiš, da gre sojenje v določeno smer, se prilagodi ali popusti. In tretje. Ko ti ne gre, spusti gas in ustavi zavoro.
Ko je sonce zašlo, se verjetno sploh nisem zavedala kako hladno postaja, ker se je zdelo, da v vijol’čnem kotlu Ljudskega vrta vre.

Dva izjemna kapetana.

Ko leti, ko se dviguje, da leti, in ko še leti ko je vsega konec.
Tekma, ki ni bila za nikogaršnje živce. A bila za vsesplošne poznavalce. Ko se pri Jojotu in Milecu vse konča, je jasno kje smo.

V teku.

Ko gre vse v napačno smer, obrni volan. Ko obrneš volan. Se ustavi. Zadihaj.
Več kot vse ne moreš dati. In ko si se boril, je žar borbe tisti, ki svoje naredi.
Že neštetokrat sem napisala, da navijače spoznamo po porazih, nikoli po zmagah. Tistih deset komentarjev, ki je veselih, oni, ko jim nič ne paše, pa verjetno ne morejo napisat, da je kdo za zmago dejansko »kriv.«

Luka!

Danes bo splet pregorel, moja zasebna sporočila pa so polna trenerskih navodil in potrebnih kadrovskih sprememb. Naj tu vsem odpišem naenkrat: ne da se mi s tem ukvarjat; jaz sem navijačica.

Ko smo se v nedeljo po Domžalah srečali na tiskovni je bilo vzdušje tako prijetno. Toliko ljubezni je bilo v zraku spoštovanja.

Kako si hitro junak meseca in tako imenovani bedak po prvi oktobrski tekmi…tako hitro ne divjajo niti preko Koroškega mostu ob pol petih zjutraj oni, ki prevažajo pošto. Res ne.
Kako hitro se obrnejo ljudje? Še preden se naučijo ime kakšnega igralca na igrišču. Slučajno igralca prejšnje tekme.

Bojevniki.

Nimam pravih besed. Ker sem vedno bila in bom na strani igralcev. Ker vidim njihovo borbo, željo in energijo. Kaj se prelomi, kaj jih uniči, kaj jih ustavi… prepuščam strokovnjakom. Zadnja bom žalila, poniževala in iskala krivce. Eni komaj čakajo kaj bom napisala. Da bodo lahko nekje dodali, da tota baba tak nima pojma. Ne me pošiljat za štedilnik. Kuhat ne znam, tipkam pa hitreje kot eni zmorejo vklopit kakršnikoli del svojega informativnega dela telesa.

Kot.

Enim je pač vse dovoljeno. Na tribunah. Ob telefonih. Za skritimi profili. Kaj, še kričijo tako, da se smešijo in njihov obraz gori od jeze. Do koga pravzaprav? Če imate s kom za obračunat… dajte se dobit na ulici, na travniku, po tekmi… nekje. Res me ne zanima kje. Če si hočete v glave kaj metat… dajte si. Samo prosim, prosim pustite stadion pri miru. Nehajte uničevat našo imovino. Naša trava je pa sveta. In namenjena je glavnim akterjem.

Kje stojimo?

Kako mirno se lahko nekdo obrne, vrže, hodi, teče.
Mene pa skrbi, če mi bodo fotoaparat spustiti na tribuno. Moj pripomoček za lepši blog. Čeprav moje roke niso več tak stabilne. In si želim, da bi zmogla več. Pa ne gre.
Res se trudim. Včasih si mislim kako mi sploh uspe poslušat in ne komentirat. Danes mi je celo uspelo, da se niti obrnila nisem.

Pripravljeni.

Pa vljudno prosim, naj mi nekdo pošlje nogometna pravila. Predvsem za kaj se dobi karton in kdaj se samo pogovarja in objema z igralci.

Končni rezultat.

Smo vročekrvna publika. To je jasno. In vzpodbujanje s spornostjo je res odraz nerazgledanosti posameznikov, ki znotraj celotne zgodbe povzročajo nepredstavljivo škodo.
Tekma se ni obrnila v našo smer. V resnici smo se bili v krožišču več kot pol ure.
Ampak vsak poraz je novo učenje, sem rekla v prejšnjem blogu. In naj pot prinaša nove rezultate.
In še nekaj: obožujem tekme v živo. Tega si ne bom dovolila vzeti. To, da pa mi od doma pišejo o orgazmičnih trenutkih vedno istih ljudi, pa je včasih preveč tudi za mene. Hvala, ker ste me opozorili, da tekme ne bom pogledala za nazaj. Gledam cel paket. In ga želim slišati. In ja, tega ne bom želela slišati.
Moje srce je pristno. Srčno. Tudi če sem ženska. Samo na mojem vijol’čnem stolu sem že več kot 15 let. Lahko bi se premaknila kamorkoli bi želela, pa želim biti tu kjer sem. Da pridem do stola z zaprtimi očmi. Da pred tem pozdravim toliko krasnih prijateljev. Da sem v družbi neverjetnih ljudi tako pred, med in po tekmi.

Ostale so tri pikice.

In hvala Kapetan in nekega dne kapetan.
Veliko ljudem sem v življenju dala priliko. Mogoče sem se velikokrat opekla. Hvaležna sem, da mi številni nikoli niso obrnili hrbta in sem vedela, zakaj jim jaz krijem svojega.
Trudim se, da bom tudi to tekmo čim bolj zavila v celofan.
Ker mogoče bo jutri manj bolelo. Ne samo dejstvo, da je pomembno na kak način smo izgubili. Ampak tudi način kako smo izgubili integriteto. Kako smo nad pričakovanji sebe postavili na piedestal tiste, ki bi morali biti pod njim.

Nepopoln v svoji popolnosti.

Vsem, ki ste niste šli (pre)hitro in tistim, ki danes niste glavni na spletu… hvala.
Nekje med režami utrinkov.
Vedno mi boš v krvi. Vedno.
MalaMo. :*