Tekmo petega kroga bi lahko označili z enim samim stavkom. »Lahko bi.«
Domžale so nas gostile prvič v sezoni in tokrat smo bili zraven. V resnici smo bili gosti gostov. Radomljani bi si želeli domov. Mi pa jim tekme doma iz srca privoščimo.
Po srečanju z izjemnimi prijatelji in dvigom vstopnic smo se sprehodili za ovinek, da zadostimo kriterijem, ki so nam bili določeni. Kakšen korak več pa mojemu »hladno – toplo« bolečemu kolenu tudi ni škodil.
Tribuna, ki ima toliko spominov, je danes dodala še enega.
Dež smo zamudili, a ga znova našli, hkrati pa smo že pred tekmo videli mavrico in bili prepričani, da je to dober znak.
V resnici imamo pa sta po tej tekmi samo dve možnosti. Hvaležni, da smo dobili eno? Ali jezni, ker smo dve zgubili?
Kaj smo si v resnici zaslužili? Kaj v resnici bi se moralo zgodit?
In zakaj nismo zmagali?
In zakaj je Arnel streljal penal?
Pa toliko »neresnih« vprašanj, meni pa počasi sarkazma že zmanjkuje.
Tekma, ki je postregla s toliko, pa toliko premalo.
Hvaležna za vse kar nama je bilo podarjeno že pred tekmo jemljem to tekmo kot veliko zahvalo. Ker sem bila lahko tam v živo, ker koleno vseeno ni tako bolelo. Ker sem bila obdana s krasnimi ljudmi, srečala nekaj prijateljev. Po dolgem času videla kar zamujam na navijaških tribunah. Ta perspektiva mi je bila v resnici všeč z različnih zornih kotov, a bi se določenih kotov vendarle rada ognila, če bi le to bilo mogoče.
In ja, pred mano so predani dnevi. Predani krasnemu dogodku, ki prihaja. Vijol’čna kri za vse ljudi začenja jutri z naročanjem in ob 7.00 že lahko pokličete v Center za transfuzijsko medicino.
Veselim se in verjamem, da bomo tudi letos prisluhnili klicu, ki nam je namenjen.
Bodite z nami. In predvsem: če ne morete darovati, vas vljudno prosim, da vsaj poveste naprej. Delite dogodek na Facebooku ali preprosto prekopirajte grafike, ki jih delim na socialnih omrežjih ali v današnjem in jutrišnjem blogu.
Hvaležno se zahvaljujem vsem za dano podporo in komaj čakam, da v naslednjih dneh ta informacija najde pot do vseh tistih, ki to potrebujejo.
Za danes pa le še…pravega prijatelja spoznaš v nesreči. Navijača, ko prejmeš gol ali kakšnega zgrešiš.
Nekje med režami utrinkov.
Lahko imaš občutek da je daleč. A v srcu je.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić