Že ob koncu lanske sezone sem se zavedala, da je zadnja, ko bomo skupaj v živo čisto celo sezono.
Zavedala sem se, da se nič ne bo spremenilo. Da bom še vedno pisala, gledala, uživala, kričala, se smejala. Da se veselim, da kmalu spet grem na kako gostovanje, a da bom kranjskega izpustila.
Če sem iskrena, je razlogov še vedno veliko. Tudi izgovorov. A življenje vendarle samo ne plača računov, dela je veliko, poti pa je bilo že toliko, da je res užitek gledat tekmo doma.
Smo se stara klapa zmenili, da bomo danes tekmo gledali skupaj in sem se spomnila kje vse smo bili. Pot do Pirana pred tekmo, padec na novomeškem blatu…vse to in številne druge stvari smo doživeli na gostovanjih. Danes pa smo bili štirje in še en krasen fantek. Obljubim, da ko bo znal rečt mama in ata, da bo znal tudi Maribor-Šampion.
Doma nam nič ni manjkalo. Le živčke pa smo zgubljali.
2:0 za domačine nam je dala mislit. Nismo vedeli kaj si naj mislimo, pa vendar kadarkoli rečem, da si želim, da bi se fantje zbudili, se točno to zgodil. Zmeraj. Ne razočarajo me. Kaj, niti slišijo me ne.
V par minutah so Jasmin, Damjan in Marcos kapetan odločili tekmo.
Ni bilo lahko. Nikomur. A pogoji so bili vendarle za vse enaki.
Dejstvo, da so nujno potrebovali odmor za osvežitev. Nisem bila tam, pa mi je bilo jasno, da je bilo hudo meni, ki mi vročina ne pride do živega. Ker ko sem gledala v kakšnih pogojih igrajo fantje, plus tega pa še kup drugih dejavnikov.
A zmagale so izkušnje. Fantje so strnili vrste in pripeljali zmago domov.
Ne vem če je ravno zaslužena, so pa garali in predvsem našli šibke točke nasprotnika.
Šteje zmaga. Štejejo tote pike, ki jih rabimo, da bo pomlad bolj mirna.
Oprostili bomo, ker razumemo, da se ene stvari pač vedno morajo dogajat. Jasno mi je, da so ene maske že davno padle. Zavedam se, da včasih nič več ni skrito, pa vendarle eni nikoli ne bodo spregledali.
Moje srce vijol’čno ostaja. Tako kot je zmeraj bilo. Ne glede na to kaj se bo zgodilo v bližnji prihodnosti, ljubezen do kluba se ne bo spremenila. Ne glede na to kje bomo, kako bomo navijali, kako se bo življenje obrnilo…vedno bomo tu.
Ponosni bomo zmeraj.
Lahko bi se danes končalo drugače. Lahko bi danes doživeli poraz.
Tako pa se nasmejemo, kot se je trener na izjavi.
Hvala, vse se zgodi z razlogom.
Dolg, predolg teden je za mano. Močnejša grem naprej.
Dokler kamenje pada v mene, je moja naloga, da si zgradim najboljšo hiško.
Fantje, pogumno proti Islandcem! Krili bomo hrbet. Ne skrbet, samo pogumno in predvsem s spoštovanjem.
Rada vas ima.
Danes izredno ponosna.
Teta MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić