Dirigent

Ima jih že 14, mogoče 15. Let namreč. Je prava veteranka. Doživela je že vse. Bila kje želiš. In čakala, kjer ni želela.
Tudi včeraj. Ko sva močila vsak svoj rokav in jo po pregledu pustila na ograji. V upanju, da naju bo čakala. Kot zmeraj. Ker ko je dež, jo potrebujeva. In ko je dež, gre z nama. Je nekakšen najin talisman. Je del naju dveh, ko greva in z nama ne sme na tribuno. A kot kaže vsak ve, da jo le naj tam pusti. Kjer je.

Najina stara »bančna« marela. Ki gleda gor na tribuno. Kjer smo se skrivali pod streho, spremljali prihod gostujočih navijačev in se kljub vsemu našli s številnimi krasnimi obrazi prelepega stadiona. Kjer so stoli ostali suhi. In še zmeraj brez meni tako ljube ploščice. Kjer se tribuna napolni pred prvim žvižgom in številni odidejo še preden se konča tekma. In zamudijo najboljši del.

Ko Ljudski vrt gosti tekmo, se sliši daleč. Gospe, ki jih srečujem v jutranjih urah mi razlagajo številne anekdote o tem kaj vse se sliši do njihovih domov. Slišijo gol preden ga vidijo po televiziji. To slišim najbolj pogosto. Zmagovalna pa mi je bila ta, da se je nekdo tak drl na stadionu še dolgo po tem, ko je bilo tekme konec. Ne vem kdo je bil, se je pa slišal daleč.

Kot sta se slišala zagotovo dva gola. Odbitek po enajstmetrovki Jojota in strel z glavo Soudanija. Gol gostov nas je pustil v tišini.
Bila je tekma, ko smo se lovili, da bi se našli. Ko so se lovili, da bi se našli. Ko so se izgubili in ne našli. Koga opisujem v zadnjih treh stavkih, presodite sami.

Kot presodite sami, ali je kazanje sredincev primeren vzgled za otroke, ki to veselo ponavljajo in ali je res primerno, da se ob vsaki mali napaki žvižga domačim igralcem. Ne razumem. Nikoli ne bom.

Ker tekma, ki je postregla s toliko neverjetne energije, je imela včeraj vse. Dala je vse kar je lahko in bila na pogled takšna kot je bilo vreme pred srečanjem.

Ljudski vrt ima posebno moč. Ne prenaša krivice in pozablja včasih, da se vse vrne ob pravem času. Koliko sekund pred koncem so gostje iz Vojvodine izgubili?
No, o tem govorim.

Lahko se pretvarjaš, mečeš, zavlačuješ, se norčuješ, si izmišljuješ, dobiš rdečega zaradi premočnih potez. A na koncu šteje to, koliko si pošten, kajne?

Lahko mi reče kdo kaj hoče, skozi leta se nam je vsa poštenost zmeraj vrnila. Vedno. Ko smo čakali na priložnosti in z garanjem pokazali, da s potrpežljivostjo, marljivostjo in predvsem srčnostjo lahko premagamo ves orkester kjerkoli že stoji.

In ko se po koncu tekme deremo »Soudani,« ker je prej konec srečanja, številnih na tribuni že več ni. Ploskamo in zaploskamo in obsedimo za nekaj »iiii fotografij« in potem nas prijazna varnostnica prosi, če bi te lahko šli. Ko bi bili vsi tako prijazni. Ko bi bili vsi tako človeški. Ko se tako lepo lahko povedo stvari. Ko lahko tako prijazno naredimo eden za drugega največ kar je mogoče. Ko stopimo na ploščad, kjer se zdi, da znova sije sonce, čeprav je že davno zašlo in počasi stopamo po lužicah poti, da pozdravimo, se nasmehnemo, kakšno rečemo.

In gremo. Po isti poti nazaj. Vsak na svojo stran. K svojim sanjam. K svojim željam.
In kot je rekel Dejan včeraj. Da smo dobro, ko je NK Maribor dobro. Zelo smo dobro in še boljše bomo.
Poletje je pestro. Kot vreme. Včasih grmi v življenju ljudi, včasih sije sonce, včasih pa iz njih preprosto žari.
Ko se vam zdi, da vam življenje prinaša izzive, ki jih ne morete sprejeti se spomnite, da včasih vse ne pride takrat ko bi si želeli in da je za vsem skupaj nekaj večjega.

In nikoli, ampak nikoli se ne sramujte solz, ko boli. In še manj takrat, ko ste srečni.
Včasih pač rabiš samo tribuno, prijatelje in veliko ljubezni.

Ponosni smo na zlate fante. Naj čas prinese, kar nam je namenjeno. In naj bo to najlepše.
In ne pozabite: 3. in 4. septembra 2024 tudi letos darujemo kri. Vprašanje, ki ostaja je samo kateri dan boste izbrali in kako dolgo boste ostali?

Nekje med režami utrinkov.
V nebo pogled usmerjam. Vem.
MalaMo. :*