Zmagovalna miselnost

Je lahko res preveč lahko, da je lahko, če nekdo reče, da je lahko in ko imaš v glavi da je lahko je potem preveč lahko in postane…pretežko?

Vi povejte meni.

Je težko, ko vstanem zjutraj in grem? U je. Vsako lubo jutro je tak težko. Ni več Mejota, da bi vztrajal, da bo jedel. Ampak njegova ura je ostala moja ura.

Njemu v čast se spravim k sebi in grem. En dan sem tak hitra, da se mi zdi, da noge prehitevajo mene.

Danes sem bila tako počasna, da sem mislila, da sem v vodi in ne znam plavat. In da cilja ni nikjer.

Dan ni enak dnevu. Včasih krivim vreme. Včasih to, da grem prepozno spat. Včasih pa preprosto to, kar se zgodi, ko se ti preprosto ne da.

Danes sem obiskala dve pokalni tekmi. Na prvi sem bila slabo uro pred srečanjem, na drugo sem prišla okoli eno uro po začetku srečanja.

Dve zgodbi. Dve miselnosti. Dve popolnoma različni volji. Pristopa svetlobna leta narazen. Želje zagotovo niso bile enake.

In če kaj, ja, rabiš denar. A če si ne da, če vse jemlješ preveč z lahkoto, pol se lahko zgodi marsikaj. Vprašajte igralce ACH-ja kako niso postali prvaki v kovidnih časih in zakaj ne. In vprašajte igralce Maribora zakaj danes niso premagali prijateljev iz Radomelj.

Če nimam kaj lepega za povedat, tudi grdega ne bom. A o naši pokalni tekmi osmina finala bi rada samo rekla to, da sem hvaležna za vse, ki ste prišli, vsi čudoviti ljudje, ki sem vas srečala.

In hvala vsem, ki niste napadli vseh po spisku med tekmo, po tekmi in na socialnih omrežjih. Verjamem, da če je komu danes res hudo je tistim, ki so si to zakuhali.

Za to ne bom jaz tista, ki bom vanje metala puščice in iskala krivce.

Želim si le, da bi bil ta poraz, ki se je zgodil v kratkih par minutah ena velika šola za tiste, ki je še niso doživeli in predvsem opomin tistim, ki so jo že.

Življenje včasih da in včasih vzame. Sojenje teh naših nogometašev je zadnje, kar zdaj rabijo. Zato si samo želim, da se poberejo po tem nepredstavljivem srečanju, da dojamejo pomen le-tega in da se tudi tukaj najde krivec, ki je tako zelo spremenil miselnost fantov, ki so par dni nazaj premagali sosede današnjih tekmecev. Vse ostalo v resnici ni pomembno.

Ker smo tu, ko je lepo, tu smo, ko ni lepo. Pač tu smo. In vedno bomo tu. Vsak naj svoje delo opravlja najboljše možno, res pa bi bilo fajn, da se v delo strokovnjakov ne bi vmešavali tisti, ki v življenju niso vdarili po žogi več kot dvakrat. Pa še to za to, ker je v njih priletela.

Naj nas ta poraz poveže, predvsem pa da vetra vsem tistim, ki komaj čakajo, da Maribor izgubi, ker takšen tip navijačev pa res rabimo. Približno tak, kot topovski udar.

A topovski udar v obliki fantastične igre se je vmes dogajal v Dvorani Tabor. Še preden sem se vsedla v avto, so fantje iz OK I-vent Maribor (hvala novemu sponzorju za pomoč tem zlatim genijem!) že dobili prvi niz v polfinalni tekmi pokala proti slovitemu ACH-ju.

Ko sem pojedla šmorn pa so hiteli že proti tretjemu. Ki je bil od vseh najbolj zahteven, a tudi najbolj sladek.

Kakšna miselnost, kaka volja, kaka želja. Ko se enkrat odločiš, da boš premagal velikana, ti v resnici na poti ne stoji nič več. Ker največja ovira svojega življenja smo mi sami. Sami se prepričujemo, da česa ne moremo, da česa ne zmoremo, da česa ne upamo.

Naši odbojkarji so si drznili. Stopiti korak naprej. Stopiti naprej z dodatkom. Z voljo, željno. Niti za hip nisem imela občutka kdo je na drugi strani. S svojo igro so fantje pokazali, da se preprosto ničesar in nikogar ne bojijo.

Veselje po tekmi je bilo fantastično. Srčnost na vsakem koraku.

Lepo število ljudi. Tudi takih, ki pridejo s kravato se pokazat, čeprav so v resnici kravato pozabili doma. Take imam najraje. Moj tip človeka.

Moj tip navijača. Moj Tedi. S fanti, ki so skupaj s Perotom delali noro atmosfero. Učite se od njih. Učite se od njihove srčnosti. Oni so bili, ko nikogar ni bilo. Oni so bili, ko nihče ni v njih verjel. Oni so tolkli, ko so se vsi obračali stran.

Boste zdaj ostali?

Boste zdaj vsako tekmo prišli? Tudi ko pridejo drugi klubi, ki imajo bolj prazne vitrine?

Zvestobo ne merim po tem koliko tekem kateregakoli kluba ste videli v živo in doživeli. Meni je bistveno samo to, kako ga čutite. Pa če ste v Avstraliji, Londonu ali pa na Pobrežju ali Novi vasi.

Vseeno mi je.

Občudujem vse tiste, ki delajo s srčnostjo, predanostjo in iskrenostjo. Obožujem takšne ljudi, ki jim ni težko bedet dolgo v noč, da bodo napisali najbolj srčen tekst. Obožujem ljudi, ki mi mahajo z nasmehom še preden dajo intervju medijskim hišam.

Obožujem ljudi, ki me čutijo.

Nič se ne bo spremenilo. Še naprej bom oboževala oba kluba. Enako. Z enako ljubeznijo in predvsem bom še naprej čutila ljubezen, ki mi je dana.

Hvala vsem, ki ste ob moji rami. Hvala vsem, ki ste tu. Ki boste ostali tu.

Predvsem pa vsem, ki se veselite z nami in jočete z nami.

V krvi si mi moj zlati NK Maribor, dragi OK I-vent Maribor, duša tvoja je moja duša.

Lepo je biti dveh tako izjemnih družin. In hvala vsem, ki me boste ne glede na vse kar se zgodi, zmeraj srčno veseli.

Ker smisel športa je, da se prijateljstva nikoli ne končajo. Ker ljubezen je večna. Ne glede na to kaj piše v imenu in ne glede na to kdo bo kje kdaj kaj naredil prav.

Trenutek je obstal. A bo odšel.

Jaz pa se vračam. Vsak dan. Z istim kotom. Z isto ljubeznijo.

Tu sem, ko bodo vsi odšli. Ker vsi bodo enkrat želeli ostati. Jaz pa bom. Stala tu. In verjela, da ene stvari pač nikoli ne minejo.

Z ljubeznijo navijačice.

Srčnost nosim s seboj, ker bi on tako želel.

MalaMo. :*