Moji zlati mladi pubeci, pa zakon ste!
Kaki mraz. Pa kaki minus pa december pa vse skup.
Vredno je bilo prit. Vredno je bilo ploskat. Vredno je bilo navijat.
Vredno je bilo gledat ta krasen derbi. V Ljudskem vrtu. V hramu slovenskega fuzbala.
Zaslužili ste si 300 gledalcev, a zaslužili bi si jih še več. Ker ste se borili. Ker ste dali vse od sebe.
Lepo vas je gledat. In vesela sem, da je bil penal nagrada. Za vso tekmo. Za vso vloženo energijo.
Krasni ste, ostanite krasni. Grizite dalje. Borite se dalje.
Še naprej igrajte do zadnje sekunde.
Borite se za vse pravice in se ne dajte. In predvsem, poslušajte sebe in joj, ne berite komentarjev na spletu.
Ker imate moč, imate voljo in predvsem, pokazali ste, da je derbi morda zahteven, a se tudi tokrat niste predali do konca.
Lepo je bilo. Hvala. Hvala, ker ste utišali enega, da se je oglasil drugi. Hvala, ker ste nas spravili v krasen konec popoldneva na vašo zadnjo tekmo v letu. Na derbi, ki je to dejansko bil. In nasprotnik je imel celo pravo barvo dresov.
In počutili so se, kot njihovi članski igralci doma včeraj. Saj so imeli skoraj toliko gledalcev, kot jih je imel včeraj lokalni derbi. Se je za zamislit.
Čajček je pomagal. Prijaznost tudi. Pa komedija na koncu tudi.
Dva igralca. Isti priimek. Dva kartona. In dodaten. Rdeči.
In da je bil derbi res pravi je pokazatelj to, da je bilo razmerje v kartonih 3:5.
Škoda, da nista prišli še obe navijaški skupini. To bi šele bilo zabavno.
A so mladi srčno in iskreno navijali. Pa tudi nogometaši nogometne šole so bili prisotni v lepem številu.
Še eno krasno druženje. In še ena krasna tekma.
Ponosni na vas, dragi fantje.
In hvala Markinjo, da si ga zabil. Veselje je bilo nepopisno. In pogledi nekaterih tudi. Vredno je. Vedno je vredno.
Ker vedno na nebu sije zvezda, ki ima drugačno moč.
Z nasmehom.
Vedno na njihovi strani.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić