Misel, da te več ni, vsak dan tako zelo boli. Bil si moj prijatelj, moja sreča, bil si moj opomin, bil si moje jutro, dan in večer.
Bil si moje življenje.
Ko sem te 24. junija 2013 prinesla domov sem vedela, da te želim obdržati za zmeraj.
Pod tistim drevesom v nalivu in hudi temi sem ti obljubila. Če prideš dol, te bom varovala do konca svojega življenja.
Kot vse obljube, sem tudi to izpolnila. Žal…prezgodaj.
Pogrešam te Mejo. Z vsakim vdihom, z vsakim bitjem srca. Z vsako mislijo.
Ko jem in mi ne gnjaviš za hrano, ko grem delat za službo in ne zahtevaš moje pozornosti.
Ko zaspim in me ne zbudiš pravočasno. Ko se vstajam ob tvoji uri, a tebe več ni.
Ne vem kdaj pride dan, ko se bodo te solze posušile, kdaj bom nehala jokati, a to je vse, ker sem se preprosto takrat zaljubila v tvoje srce.
Bil si tako umazan od vsega. A za mene si bil tako zelo popoln.
Za nama je res dolga pot. Oba padca iz šestega nadstropja in vse kar nama je prineslo življenje.
Dve selitvi. In Tadeja. Ko si mi pokazal, da je tvoj, je bil moj odgovor dokončen.
Bila sta posebna prijatelja. Vedno znova pa si mu pokazal, da veš, komu si podaril srce za zmeraj.
Zadnji meseci so bili kruti. Borila sva se. Vedela sva, da je to zadnja bitka. Lovila sva grame, hrano in prave izvide. A ko sem te videla kako zavračaš najljubšo palčko in brikete, me je kruta realnost vdarila direkt v glavo.
Še dan pred tvojim odhodom sem vedela, da se bom borila do konca zate. In sem se. A tistih par grižljajev hrane preprosto ni bilo dovolj.
Z vsemi oblikami si mi pokazal, da je čas za najino slovo.
Zadnje ure sem hodila k tebi in te objemala in lubčkala in ti povedala vse, kar sem ti želela povedati. Pogovarjala sem s tabo kot vsak dan. Bil si moj najljubši poslušatelj in tudi jaz sem zmeraj in zmeraj poslušala kaj mi imaš za povedat.
Bila sva si tako zelo podobna. Trmasta, vztrajna, zagnana in predvsem samosvoja. Bila sva tako edinstvena, da sva se preprosto morala najti.
Po Maši sem rekla da ne bom več imela živali, potem pa sem te ujela v tisto škatlo in srce je vedelo, da pripadaš k meni.
Postal si moj angel. Tako zelo te pogrešam. Tako zelo mi zdaj tečejo solze ob teh vrsticah in tako zelo se težko ustavljam, ko se mi megli pogled.
Ta blog ni slovo, dragi moj najboljši prijatelj. Ker vem, prepričana sem, da se bova znova srečala in povedal mi boš vse o tem, kako sem počela neumnosti in ti si se ves ta čas spraševal kaj se spet dogaja z mano. Hvala za prelep čas, hvala za vse nore dogodivščine. Za vse ure igranja, spanja, norenja, grizenja, kraje hrane in pitja vode iz umivalnika. Hvala, ker si me sprejel tako kot sem in hvala, ker sem lahko bila tvoja lastnica. In bom ostala. Do konca mojega življenja in naprej.
Več kot sedem tednov te že ni. Ni lažje, kot bi se morda zdelo. Le malo več se le lahko smejim. Čeprav me še najmanjša stvar spomni nate in znova mi tečejo solze in nekje je vedno nekdo, ki mi pove kako zelo si me imel rad.
Vem, da si me. In vem, da sem ti dala vse.
Ne vem kdaj se bom sprijaznila z dejstvom, da sem te morala pustiti oditi, ampak težko sem gledala vso tvojo bolečino, ki je bila tudi moja. Zadnji meseci so bili vezani na tvoje zdravje, ki pa dobivalo zadnje dneve. Bila sem bitko s časom, da bi te obdržala za zmeraj. A mi ni uspelo.
Življenje mi je podarilo tebe. Največje darilo, ki sem ga kdaj dobila v življenju. Tebe, ki si me naučil, da je pogled skozi okno tako lep. Ti, ki si me naučil, da so največji porazi začetek novi zmag. Ti, ki si me redno spomnil, da tipkam hitro, a da si ti s tvojimi tačkami lahko hitrejši na moji tipkovnici. Ti, ki si mi pokazal kako si me pogrešal po dopustu in se me neizmerno razveselil, ko sem prišla iz bolnice. Ti, ki si me pozdravil za dobro jutro, dan in večer. Me čakal pri vratih in me bil tako zelo vesel.
Pogrešam te. Z vsem kar sem in bom.
Vedno boš moj najboljši prijatelj kjerkoli že bom. Vedno boš del mojega srca, duše. Vedno boš del mojega življenja in tvoje ime nikoli ne bo pozabljeno. Tvoja zgodba bo vedno del življenja. Tvoja zgodba bo vedno tista, ki nas spomni, da je rešeno življenje tako zelo vredno.
Dragi moj Mejo. Hvala ti. Hvala, ker si bil. Ker si nekje. In hvala, ker paziš na mene.
Slišim te v vetru, gledam te v mavrici. Čutim te v dlaneh. Vem, da nisem sama in da si zmeraj z menoj.
Upanje, da si na varnem me vedno znova spomni, da sem bila najboljša lastnica možna. In vem, da si to zmeraj cenil.
Dragi moj Mejo, bilo mi je v čast, da sem ti dala zavetje, srečo in dom. Bila sem samo tvoja mačja mama, a naučil si me o življenju več kot učijo številne enciklopedije.
Hvala, ker si z mano preživel vseh teh skoraj deset let in pol. Hvala, ker si me naučil ločiti dobro od slabega, da tudi zdaj, ko te več ni, ločujem rože od plevela. Hvala, ker si bil, ko nikogar ni bilo in hvala, ker si mi zaupal.
Enajst krvodajalskih sva naredila skupaj. A vedi, da dvanajsto delam še posebej tebi v čast. Ker si se poslovil po njej. Ker si bil z mano v mojih najboljši in najslabši verziji.
Ne vem če bom kdaj znala izrazit vsa čustva do tebe, a za mene si bil zaklad, ki ga nima vsak. Za mene si bil posebno jutro. Za mene si bil edinstven in drugačen. Za mene si bil unikaten. Za mene si bil tisti delček srca h kateremu sem se vračala in je bilo vredno priti domov.
Hvala dragi moj Mejo. Za življenje. Za ljubezen. Za sonce.
In hvala, ker me vsako jutro spomniš na to, za kaj sem začela.
Zase, da je zate.
Spominjam se s ponosom, velikim cmokom v grlu, obilo solzami, a tudi srečo.
Privilegij. Hvaležnost. In čas.
Nekega dne te znova objamem. Obljubim ti, da takrat ostaneva skupaj za zmeraj.
Z ljubeznijo.
Tvoja do konca in naprej.
Mojca
Foto: Dejan Laketić