Ni težko obleči vijol’čnega dresa.
Da ga je težko nositi, se pokaže s časom.
Ni težko reči, da boš dal vse od sebe.
A dejanja so tista, ki pokažejo kar zmoreš.
Ni težko biti upanje, če v to verjameš.
A občutek nemoči, žalosti.
Ni težko biti pameten na kavču.
Ko padeš v nemilost lastne jeze.
NI težko reči vse je zanič.
Ko pa zadaj nimaš rešitve, kako je lahko boljše.
Naš evropski fuzbal je slab.
Ampak smo dokazali, da zmoremo.
Skupaj. Čez šest dni.
Pokažimo moč Ljudskega vrta.
Pokažimo kje smo doma.
Pokažimo naše vijol’čno srce.
Da bo dres lažji.
Da bo vsak dal vse od sebe.
Da bomo eden drugemu upanje.
Da ne bomo na kavču.
Da bomo skupaj rešitev.
Zanje. Za nas.
Naš klub je naše sonce sredi teh mestnih neviht.
Ajmo Maribor, saj gre brez nerganja in žaljenja, kajne?
Dragi fantje, varno pot domov. Ko boste pristali, bom na kosilu in potem se vračam v Ljudski vrt.
Do nedelje, ko vem, da bo morda spet dež.
A saj vemo, da nas še toča ni ustavila.
V nove zmage. V novo srečo.
In v veliko novega garanja.
Z nasmehom. Ker vem, da bo še vse dobro.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić