2 krat 2

Vse kar bi vam rada povedala o tekmi devetega kroga proti Domžalam, verjetno niti sama ne verjamem.
Kot da bi gledala onega čarodeja in se spraševala ves čas…Kaaaaaaak?
No tak.

Marsikdo se je spomnil na nesrečno gostovanje pri meji, marsikdo pa si je oddahno.
Maribor je remiziral. Vse bi bilo res fajn, če bi kak gol dal tudi nasprotnik.
Na tekmi, kjer so zadeli Jan, Rulo in Saša dvakrat…smo dejansko igrali 2:2.
Ne morete me prepričat, da nismo bili boljši nasprotnik, ker tak dobro proti Domžalam že dolgo nismo igrali. Vsepovsod smo jih imeli.

Čeprav je Rulo avtogol nesrečno zadel že v kaki 20. sekundi.
Ko nam ni bilo nič jasno, smo igrali in noreli. Fantje so pokazali znanje, Jan je izenačil, še pred polčasom smo imeli vse. Saša je zadel, vodili smo. Fantje so še naprej igrali kot znajo in tekma je bila za gledalca izjemna.
Igrali smo in noreli v njihovem kazenskem prostoru, gola pa nikak ni ni hotelo bit.

Že v prvem polčasu je tekmo predčasno končal Marko, ki je prosil menjavo, prav njegova menjava pa je v drugem polčasu, Aleksander, prejel rdeči karton.
Preverila sem pri domačih »agentih,« ki so so faul potrdili, jaz pa sem se seveda drla, da ni bil niti faul, kaj šele rdeči karton. 🙂

Ker je minilu večer res bil poln čisto vsega, smo si za lep skoraj zaključek enega stisnili še sami. Pač znamo, ko znamo.
Par tednov se je promovirala dupla porcija. Le da je bila mišljena akcija za tekmi proti Domžalam in Rudarju. Tak pa smo si duplo porcijo…kako ironično, dali kar sami.

Lahko smo objokovali vse kar ni šlo vredu, lahko pa smo srečni, da nismo fasali še tretjega in tekme izgubili. Če smo pošteni, smo lahko hvaležni, da je na srečo tudi njihov napad ob koncu kak le bil jalov in smo si krepko oddahnili.
Čeprav so si nogometaši lahko oddahnili ob dimni prekinitvi (najdite golmana Domžal na enega od mojih fotografij v blogu), ki pa na koncu ni prinesla večjega dodatka. Verjetno bo večji samo znesek v din din, podaljšek pa je bil končan po treh minutah.

Čeprav so sodniki spet fasali kupe žvižgov, si jih je zaslužil samo eden. Kateri pa presodite sami.
Na srečo ni deževalo ne pred tekmo, kot tudi po njej, tako da smo se na jugu srečali številni prijatelji in ta krog je bil tako ogromen, da sem vesela, da se niso vstrašili mraza, kapljic dežja in čeprav je bilo na jugu uro pred tekmo še ogromno prostora, nas na tribuni na koncu vendarle ni bilo tako malo.

Po tekmi smo navijaški pevski zbor po dolgem času spet peli. Iz srca in iskreno smo zapeli našemu Martinu, ki je v četrtek praznoval rojstni dan. Izjemen fant, ki svojo srčnost in iskrenost rad deli s svetom, hkrati pa smo ponosni, ker je točno takšen. V njem ni kančka sovražnosti, v njem ni kančka slabe energije. Zato smo veseli, da je naš in še enkrat Miki, vse najboljše! Radi te imam. Iz srca.

Treba je omenit, da imamo v ekipi dva fanta, ki iz množice izstopata. Sta neverjetna, znanja polna, nesebičnosti in predvsem noro dobre igre premoreta, kot jih premorejo le redki. Skupaj, če seštejete številki na dresu, je 50. Vse ostalo pa boste tako ali tako že izračunali sami. Samo upam, da ju bomo obdržali vsaj do decembra, ker tak talent ne bo ostal neopažen in zagotovo še kako nagrajen. Eden od njiju je bil nagrajen z igralcem meseca. Čestitke. 🙂
Hvala vsem, ki ste nam po tekmi pomahali, nas objeli, z nami delili krasne trenutke, hvala za vse prijazne besede, hvala za krasen čas. Se mi zdi, da je bil čas po tej tekmi še posebej poseben in čudovit. Hvala vsem, ki ste prišli do ograje ali mahali na daleč. Vedno cenimo in vedno smo zelooo hvaležni.

Pa še naš Agim je bil danes na nasprotni strani in po tekmi…on ve. Mi vemo. Hvala ti.
Dolgo smo rabili da smo se spravili od ograje, pa še pol na križišču smo tak dolgo stali, da so se domov odpeljali še zadnji.
Za nami je krasen večer, poln prijateljev, čudovitih ljudi, izjemnih priložnosti.
17 dni je bilo od krvodajalske akcije…takrat sem bila zadnjič v Domu prvakov…tak sem počasi šla proti stopnicam. Ustavila sem se. Kot da je drugačen zrak, kot da je nekaj posebnega v luftu. Boli te vse kar te lahko boli, komaj hodiš. Kak stopiš na štenge proti sedežu…nič več ne boli.

Gospod se je vrnil na tribuno. Tisti, ki pred mano sedi. Pogrešala sem ga. Preživel je hudo življenjsko bitko. A je spet z nami. Pogrešala sem ga in vesela sem, ker mu je sin kupil letno vstopnico in sedi pred mano. Gospod sin, če berete…hvala vam. Vaš oče je izjemen človek. Zelo rada ga poslušam in bolj bogato se počutim, ko je pred mano ta izjemen gospod, ki še vedno, pa čeprav tokrat z berglo, pride na tribuno in se počuti…doma.
Na drugem delu duple porcije se dobimo v četrtek. Komaj čakam da vsi pridete. Mogoče bomo spet kaj zapeli. Nikoli se ne ve.

V čast mi je biti vijol’čna navijačica. In predvsem…bit z vami. Ker ste naši, ker vas imam rada. Ker ste izjemni ljudje in ker mi vedno znova pokažete, da se stvari spremenijo na boljše, če močno verjamem. In bom verjela.
Pokažite v četrtek kaj znate. In jaz vem…da znate. Ker v Domžalah v maju bomo prvaki…do tam je težka in dolga pot…a verjet, garat in se ne predat…mi smo tu… v vseh odtenkih vijol’čne.
Rada vas ima.
S sendvičem za hrbtom.
MalaMo. :*