Iskreno in iz srca se rada učim od najboljši. Tistih, ki so pokazali kako razumeti, spoštovati in ceniti. Biti hvaležni, potrpežljivi in predvsem garaški. Tisti, ki so me skozi leta naučili, da je vsa stvar v strasti.
Tej neizmerni ljubezni. Do tega kar počneš. Kar si in kaj s tem postajaš.
Ker če misliš, da je vse v denarju, potem si zgrešil bistvo. Življenja. In vsega, kar te obdaja.
Včeraj sem vedela, da grem na težko tekmo v dvorano Tabor. Vedela sem, da grem gledat prihodnost in denar. Mladost in moč.
A videla sem točno to, kar sem želela videti.
Izjemnost mladine, ki je fajtala proti Goljotu. Ti »mali Davidi,« so pokazali, da jih ne odpišeš po šestih pikah in da se bodo borili tak dolgo, dokler bo šlo.
In ti mladi odbojkarji odbojkarskega kluba Merkur Maribor so s skupaj s svojim izjemnim vodjo, enim in edinim, kapetanom s srcem in dušo, pokazali, da niso prišli samo na tekmo. Prišli so špilat in špilali so.
Žiga jim je kazal pot, oni pa so sledili. Ja, izgubili so. Ampak vrline, ki sem jih videla, so vredne več kot vse te zmage. Te še pridejo. Prišle so že in vem, da jih čaka še izjemna pot.
Ker ga imajo na čelu. Ker verjame vanje. Ker je njihov trener, mentor, prijatelj in učitelj. Škoro, veliki Škoro, skromen v vsej svoji izjemnosti. Plemenit, iskren, včeraj ne preveč glasen, je pokazal zakaj je trener, ki bi si ga želel ves svet. V vseh športih. Ne samo odbojki.
Njegova izjemnost znanja odbojke in njegova ljubezen do nje prekaša vse kar lahko dosežeš. Zvezde, če želiš. Ali pa vrh dvorane. Ali pa aplavz publike. Ki je ni veliko.
To je rana, ki ostaja.
A vrnil se je. Z enim. Sodom. Kot zna. Samo on. Po njegovo. Prišel je. Pomagat. Ker je vedno čutil. Ne daleč stran je z njim čutil. Eden. Edini. Edinstven. Ata odbojkarskega podmladka. Tisti, ki se lahko dere brez mikrofona. Tisti, ki ima vedno nekje za koncert bobnov.
Tisti, ki verjame. Tisti, ki pozna. In tisti, ki ga vsi poznajo. Resničen. Iskren. Preprost. In velikan. Ne samo v višino. Naš. Pero.
Kombinacija, ki vžge. Ki dvigne. Ki spremeni. Ki je tam. Ki čuti.
In čeprav je prišel poraz. So prišla nova učenja. Novi stiski rok. Stara prijateljstva. In obilo smeha.
Pa legende med novinarji, ki pokrivajo te tekme.
Lepo se je bilo vrniti. Da ostanemo.
Hvala Gregor, hvala Filip.
Čeprav sem znana po tem, da veliko govorim, pa samo nekateri vedo, da največ povem s svojo tišino.
Hvala za prelep večer. Hvala, ker ste me še enkrat znova naučili, da je moč, ljubezen in predvsem zmaga v tem, da si srčen v tem kar počneš.
Brez tega si…le kdo? Nekdo.
Vse dobro vsem navijačem kjerkoli ste že in karkoli počnete. Naj bo leto polno prelepih poti, ki jih boste nosili v srca vaših spominov.
Z ljubeznijo.
Ker smo.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić