Rabila sem 30 let. In prvič v življenju le videla v živo teniško igro. Ja, čisto prvič.
Malo ljudi ve, da če bi izmed tujih športnikov lahko izbrala najljubšega, bi izbrala igralca tenisa. Nihče mi verjetno tega niti ne verjame, vendar je točno tako.
Včeraj je Monica predlagala, da greva z njimi na tenis. Da je Davisov pokal. Pa da je fajn. Naši zmagujejo in super je. Polno ljudi. Pa da bi bilo fajn.
Tudi g. Zmago je pridno reklamiral. In sem rekla te pa ja.
Dovolj hitro sva prišla na tribuno, da sva bila bolj na sredini, da sva videla še del treninga, pa sesalce, žogice v nakupovalnem vozičku.
Ozadje tenisa se mi je zdelo, kot vse novo, res zanimivo.
Gledat tenis tako blizu, da ti ni jasno al je žogica noter al ne, ali sodnik res ne vidi dobro in zakaj gleda desno, ko pa se žogica odbija točno pred njim.
In da sem nogometni navijač, se je pokazalo takoj po tem, ko sem pobiralce žogic preimenovala v autmigece.
Da igramo v prvem kolu z Monakom verjetno ne ve veliko ljudi. Razen mojih zvestih novinarjev, ki jih vidim vsepovsod. In pridno delajo.
Vendar ta tenis danes, ki se je igral na tri dobljene nize, je bil po svoje zelo zanimiv.
Na drugi strani pa odločen že zelo hitro.
Bi verjeli, da je bila prva igra 0:40 za Slovenca? Ki je nista dobila.
Kot tudi ne nobene break priložnosti. Ki bi se uresničila.
Tako da sta današnja igralca za Slovenijo Grega Žemlja in Blaž Kavčič izgubila proti igralcema iz Monaka 6:2, 6:4 in 6:3.
Zdelo se je, da je premalo neke povezanosti, energije, volje in želje.
Škoda, res škoda.
Publika je začutila, da mora pomagat ob koncu, ko je bil položaj res že čisto na koncu, vendar se to ni zgodilo.
Ko smo upali, da bomo gledali vsaj štiri, pet nizov, se ta čudež verjetno res ne bi mogel zgoditi.
Je bila pa prijetna izkušnja.
In ko se je družina Novak šla slikat z enim od akterjev, je bil zanimiv eden od fotografov, ki je tudi prišel to fotografirat in vprašal, kje je Tavareš (ne Tavares). Monica je verjetno bila spet njegova žena. Če ni Mendijeva žena, je pa naša Monica. Leticia je verjetno dobila še eno dvojnico.
Pa sva šla.
Prvič.
Prepričana sem, da nisem zadnjič.
Le da drugič pričakujem več vsega. Energije, več garanja, več volje. Pa verjetno ima vsak slab dan. In zato je jutri nov dan in bo vse popolnoma drugače in se bo jutri končalo po slovenskih željah. Tako da nisem niti malo v dvomih o nadaljnjih uspehih slovenskega tenisa.
Le verjet je treba. Pa je vse lažje.
Hvala za prijetno tekmo.
Učim se vedno znova in vesela sem, da sem še enkrat znova bogatejša za to.
Rada vas ima.
Obraz sosednje ulice.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić