Včerajšnja tekma v Turčiji, kjer so se naši prvaki merili z Belorusi, je bila najlepša reklama, kar jih je. Pustimo sliko in ostale zvočne malenkosti, ker nogomet je bil pa tak kot se za gre. Napadalen, zabaven, poln domiselnih potez, želje, volje, medsebojnega sodelovanja.
Gledali smo fuzbal, prijatelji. Pustimo to, da večina ni, ker pač vemo v kaj ta svet gre, ampak tisti, ki se nekak znajdemo v tem svetu čudnih kapitalističnih for, smo imeli kaj videt.
Vijol’čna familija je res mogoče skup več kot 10 tekem manj kot nasprotnikova, kar pa sploh ni bilo videt. Zgledali so, ko da so skupaj že par let in da igrajo kot uigrana četica izkušenih mojstrov, ki so se odločili, da bodo tekmo zmagali.
Danes, ko sem srečala številne ljudi zjutraj med peto in osmo, so me vsi spraševali kak smo zmagali. »Kak to mislite? Z lahkoto,« sem odgovorila. Seveda nikoli ne končam s par besedami, tako da sem jim razlagala kako zgleda fuzbal. In zgledal je fantastično.
Roko je pokazal, da vsak potrebuje čas, ekipa pa je pokazala, da se je pač odločila. In se je odločila. In čeprav nimamo piva, je bil po tekmi tudi tisti super »to je to« pomarančni sok tudi ful fajn.
In jutro je bilo kar naenkrat bolj polno energije, želje in sreče v novem dnevu. Na letališče smo več kot pol ure prej prispeli po obisku bajte, čas pa je tak hitro minil, ko nas je prišlo res peščica navijačev (so le pristali ob enih popoldan, pa večina dela ali je na dopustu, če je to edini dopusten odgovor in izgovor) in nekaj čudovitih družinskih članov in novinarjev, ki so čakali na izjave.
Letalo je pristalo, ploskali smo in se veselili, da so spet doma.
Po izjavah g. Karanovića in Mennota smo pozdravili ekipo, na daleč, ker za fotografije bo še čas, potem pa smo poiskali še Ateja Marcosa ali drugače večno našega Kapetana, čeprav imamo mi radi in obožujemo vse nekdanje, sedanje in še bodoče kapetane.
Anita je rekla, da je knjigo s seboj prinesla. Pa da ne ve, če bo imel čas, ker je polno zaposlen in ga ne bi rada motila. Potem pa je prišel. Stisnil nam roko in vzel v roko knjigo in kulico. In začel pisati. Jaz pa fotografirati. Zdelo se mi je izjemno in čudovito biti del tega dogodka. Tako izjemno čtivo, tako izjemen človek.
Po pozdravih, čudovitih mislih in lepih zgodbah smo se poslovili. Šli vsak v svojo smer v svoj krasen dan.
Po čudovitem večeru, po čudovitem popoldnevu. Po trenutkih sreče, ki šele dobivajo svojo zgodbo. In predvsem po tistih krasnih kepicah in pozdravih ljudi, ki jih cenim in so mi v srcu.
In ko se je moj popoldan bližal h koncu, sem znova pristala v bajti. Tam je sedel, oče in izjemen in plemenit človek. Sin je šel na frizuro, on pa je bil njegov najboljši prijatelj, ki ga je objel po tem, ko je prišel s prekrasno frizuro. Lepi trenutki. Prekrasni spomini.
Ki se za danes počasi končujejo v teh tipkah utrujene Mo, ki je danes svoje prijatelje peljala med svoje skrite kotičke tišine in zgodb ladjic.
Hvala ekipa za vsak trenutek sreče. In hvala, ker nas vedno znova spomnite kako pomembni so mali koraki, kako pomembna je vsaka mala gesta, upanje in predvsem kaj prinaša vera vase, v garanje in kaj prinaša timski duh.
G. Karanović z vso ekipo. Čisto vso ekipo. Ki stoji za vami. Hvala iz srca.
Ploskamo in stojimo za tramovi sveta in najljubših stolih, ter vam ponosno ploskamo.
Z ljubeznijo.
Tista, ki se uči od najboljših.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić