Moj predragi Kapetan. Minilo je desetletje in še malo polek, ko sva se spoznala. Nekje med tvojim učenjem kakšni smo Mariborčani (nori, veseli, zmešani in samo tvoji) in mojim učenjem kak prit najhitreje do Lendave ali Nove Gorice (zelo počasi, če jaz vozim), se je začela rojevati najina zgodba.
Še danes se spomnim kje si mi prvič rekel »Mojca,« jaz pa sem se počutila kot najstnica, ki ji je to rekel njen idol.
Roko na srce, fuzbala nikoli nisem pa ne bom znala igrat. Znanja imam kar nekaj, predvsem tistega kako pasti preko žoge in kako ti žoga nehote prileti v bližino glave (tvoj naslednik zna to res dobro naredit in mu je pri tem res žal, ker je naslednik Legende in bo nova Legenda).
Najin čas se v teh dnevih ne izteka. Dejstvo je, da mogoče v teh dnevih končuješ kariero, vem pa da boš naš.
Zato tudi vem, da bom priletela z nekega eka vun (pardon, ovinka) in ti gnjavila kak te nujno rabim za neko stvar in da bi bilo super, da prideš.
Za vse, ki naju ne poznajo je prav, da vedo, da praznuješ rojstni dan na isti dan kot moja mama, to pomeni da si moje čisto nasprotje kar bi naj rekel horoskop.
Na katerega dam sama sicer kaj samo takrat ko piše kaj lepega, ti pa nikoli. Skozi leta sva dala skozi veliko različnih zgodb. Sodelovala pri različnih zgodbah in ob tebi sem spoznala, da v resnici res rabimo človeka, kot si ti. Ker če kaj, smo mi Mariborčani tak nehvaležni. Pa tak nam nič ni prav. In tak kuj nekaj iščemo.
Pol pa si ti prišo. Iz favele. Pa da se ne menimo koliko ur je to z letalom. Vidno utrujenega (a tak fejst srečnega) sem videla včeraj tvojega brata in jasno mi je, da ti si res doma na koncu sveta.
In če mene vprašaš, si ti res en čudež. Povezal si nas v celoto. Zaradi tebe se smejimo tudi ko nam gre na jok (večkrat tudi včeraj), mesto gledamo drugače, predvsem pa smo se skozi leta od tebe naučili, da moramo bit ponižni, hvaležni in skromni.
Ko sem te pred leti vprašala zakaj imaš tak rad Maribor, je bil eden od odgovorov, da se tukaj počutiš varno. Da te ni strah vandalizma, kraj in podobnih stvari.
Ker svet iz katerega ti prihajaš ima toliko slabih stvari in naše mesto je tako mirno, lepo. In ja, varno.
Včasih, ko se jezim nad prometom ali samo slabimi cestami in predvsem divjanjem kolesarjev tam, ki jim ni treba, mi je jasno, da tebe to nič ne moti.
Tebi je to mesto tako izjemno in čeprav si rojen na drugem koncu sveta je zdaj to tvoj dom, Brazilija pa je država, kamor se vračaš na počitnice.
Še vedno mi je fascinantno kako ti dojemaš vse to, mi pa se moramo od tebe še toliko naučiti.
Včeraj si dočakal poln stadion. Veš koliko dni sem jaz gnjavila ljudi, da naj pridejo.
Ker Kapetanova je zadnja. Vse ostalo bo počakalo.
Prosila sem ljudi, da menjujejo izmene v službah in naj se ti pridejo poklonit.
In predvsem sem verjela, da pride tvoja družina.
Za nobeno presenečenje nisem vedela. Videla sem samo Viole kak nosijo tvojo dolgo parolo.
Nikoli ne razočarajo, ko gre za poklon velikemu športniku in nogometašu.
Še noben nogometaš NK Maribora, ki je delal čudeže, ni s strani Viol ostal na stranskem tiru in mu ne bi srčno vzklikali njegovega imena.
Včeraj verjetno marsikdo ni vedel, da je tekma z Aluminijem. Tavejeva tekma je to bila. Bila je to tekmo, ko smo vsi stali, ko si se prišel ogrevat.
No, najprej pozdravit vse tribune in še goste, pol pa si se ogrel.
Kot na otvoritveni tekmi davnega leta 2008 nismo vodili in tudi takrat smo zmagali 3:1. Đorđe, Aljaž in tebi tako ljubi Miki so nam včeraj prinesli preobrat.
Po težkem in joj kako slabem polčasu in še malo polek.
Ampak ko je začelo vret v vijol’čnem piskru, je pa vrelo.
In bilo je vroče.
Čeprav smo na tekmi vsi čakali da vstopiš v igro.
Po celi zmešnjavi s številkami. In potem še Markinjo. Marcos Tavares Jr.
Kaka kulisa ob koncu tega izjemnega večera.
Večera, ko se je tekma zaradi tebe začela z zamudo.
Kak carsko je to šele bilo. Ko si dobil pečat (eni pa žvižge), ko si dobil svoj video, a dobil si še veliko več.
Najprej tvoja družina. Iz Brazilije.
Kaj si ti ja nor malo.
Če je kak obraz ostal brez solz…da ga vidim.
Kakšen prihod tvojih izjemnih članov in potem še upokojena devetka. Kdo bi jo le lahko nasledil?
Kdo bi lahko kdaj bil tako velik kot si ti?
Želim si, da bi se našel kdo, ki bi v tebi videl tako velik vzor, da bi dejansko naredil vse, da bi dosegel tvoje sanje.
O polnem stadionu, igranju s sinom in aplavzom publike. Noro, Kapetan. Včeraj si bil važen samo ti.
Ko so razkrili, da je zahod postal Tribuna Marcos Tavares se nam je ziher vsem nam malo spipalo.
Mogoče zato, ker živim preko stadiona in so reflektorji goreli ko sem nekaj do pete zjutraj racala proti Piramidi.
In ja, goreli so še en večer prej.
Mislila sem, da je kako maslo od Viol. Uf, bilo je nekaj izjemnega.
Ko sem danes zjutraj nekaj čez 6h na poti z Mestnega vrha gledala kako je to zgledalo preko tv ekranov, nisem mogla mimo tvojega obraza.
In komentarja kako te vedno krasi ta nasmejan obraz.
Vedno si znal najt prave besede.
Se opravičit, ko je šlo narobe.
Krivdo prevzeti nase.
V vseh pogledih si zmeraj bil tako Velik.
Brez da bi moral narediti sploh kaj.
Včasih je bil pogled dovolj.
Kot tisti med polčasom.
Prišli so. Vsi, ki so lahko. En celo iz Dubaja. Da te objamejo. Močneje.
Za sekunde dlje. Ki so trajale kot večnost. Za spomin sredi polnega Ljudskega vrta.
Ko so verjamem, da ste si imeli toliko za povedat. In sem prepričana, da bi Rulo kar ostal. Ker te ima tako zelo rad. Kot mi.
Včeraj sem dočakala, da kljub temu, da ste šli svoje poti, ste bili včeraj znova skupaj. Rulo. Merti. Tava.
Z grafita stare zahodne tribune. Najprej si na zahodu imel svoj grafit.
Zdaj je tribuna poimenovana po tebi. Jaz bi ti sicer v Mariboru dala še ulico.
Ampak karkoli bi ti še dali, nikoli ne bi bilo dovolj.
Klub in Viole so skupaj z izjemno kuliso naredili tako vrhunsko delo. Najboljše. Zmeraj. Nikoli niso nič prepuščali naključju. Popolnost do popolnosti.
Del črke V sem bila. Vijol’čna. In tisti košček, ki sem ga v rokah držala, sem prinesla na sever. Štiri flumastre sem mela polek. Štiri pakle robčkov. Pa še Hallse, kot zmeraj. In pol pridem z vijol’čnim delom na podpis.
Še dobro, da je delal zlati flumaster (ta je očitno Kapetanski flumaster, ker se na zadnje z njim podpisal Merti v Kranju) in da sva zrihtala to. Anže, hvala za pomoč. Tadej, zmeraj gnjavim z nekimi svojimi zgodbami in idejami.
A večina ne ve. Da smo te po tvojem slavju na stadionu res čakali dolgo. Fotografija je nastala šele 20 minut čez polnoči. Vredno je bilo. Kot takrat po Ligi prvakov, ko nas je tak zeblo, ti pa si doping imel.
Samo smo te čakali. Ker si naš Kapetan. Našega Kapetana se pa le čaka.
In ko si prišel, smo ti ploskali ko nori. Ti pa si prišel s svojo družino, vidno ganjeno.
Samo najprej sem se fotografirala s tvojim bratom. A vsi ste naša družina in vse vas imamo neskončno radi.
Hvala, ker ste si izbrali nas in z nami vztrajali.
Nikoli nisi obupal nad nami in ostal si. Več kot 14 let. Kapetan moj. Kolikokrat si ti meni rekel Hvala Mojca. Ne vem če sem kdaj jaz tebi rekla kdaj dovolj krat Hvala Marcos.
Bog te je poslal k nam in k meni in hvaležna sem ti. Za vse. Ampak s tem blogom, ki bo v vseh pogledih res edinstven, to ni slovo.
Čaka nas še najtežja tekma leta. Murska Sobota. In tam, tam te bom še zadnjič objela kot Kapetana Maribora.
Ostala tvoja vijol’čna Mojca. In se spominjala vsega dokler bom živa. Večen si. Ker si želel, da smo mi srečni. Vse si za to dal in tvoja vojska ti je zvesto sledila.
Od kluba do navijačev. Tu smo zmeraj bili. Verjeli v tvoje gole. Se prepirali na tribuni o tem in onem. Ampak ti si vedno vse prav zrihtal.
To je bila res ena nora vožnja z vijol’čnim vlakom. Večer z ognjemetom, baklami in vsem ostalim. Toliko čustev zlitih v eno samo celoto. Vsi, ki imajo radi nogomet, so ti včeraj ploskajo in ploskali ti bodo. Za nas to ni samo nogomet. Je način življenja.
Prijatelji smo bili včeraj skupaj zbrani. Tako ali drugače. Če tebe ne bi bilo, se nekateri nikoli ne bi niti spoznali.
Dragi moj Kapetan. Nisem še rekla zadnje okoli tvojih zgodb, a naj končam z zahvalo, ker si in s tem, kar si ti rekel včeraj vsem nam.
Radi te imamo.
Z ljubeznijo.
Z objemom, ki je trajal malo dlje.
MalaMo. :*
Foto: Dejan Laketić