Obrni se

Pride. In gre.
Ostane upanje. Ostane želja.
Ostane vera. Ostane on.

Ko gostovanje naenkrat dobil drugačno dimenzijo.
In za točko poskrbi Kapetan.

Popoldan s sončkom in ledom.
Plusi in minusi.

Zgodbo o rekordih.
Hvaležnih trenutkih.

Izgubljenosti in ranljivosti.
Z ene strani tudi nesramnosti in napihnjenosti.

A tudi misli, da življenje vrne.
Da zmeraj ne gre. In nikoli zmeraj ne bo šlo.

Včasih dobiš, včasih izgubiš.
Nekje dobiš točko, da te pripelje do konca.

Led in sonce. Šuma in veter.
V zgodbi o remiju.

O razočaranih, a tudi srečnih obrazih.
Hupanju in provokacijah.

Smehu in jezi.
Debelosti in zrelosti.

Slovenskem jeziku in izgubljenem Balkanu.
Ko veš, da boš zmeraj verjel. Ploskal in sanjal.

Gnev daješ, če ga sam nosiš s seboj.
Naučila sem odpuščati, da lahko postajam sonce.

Želim si, da bi ljudje res gledali s srcem.
In se zavedali, da se je treba obrniti, da slišiš.

Da je treba objeti, da bi čutili.
Ter da bi se zavedali kaj imamo pred očmi.

Preden drugemu mečete polena pod noge.
Ker so vaše roke umazane.

Ploskam fantom.
Marko, Rok in Kapetan Marcos, hvala za gole.
Ekipa, fajtaj dalje.

Trener z ekipo…samo pogumno.
Življenje ne izbira vedno lahkih bitk.
Pa še vijol’čni smo.

To zmeraj vzamemo v zakup.
Ponosna navijačica Maribora sem.
Še enkrat bi na tem mrazu sedela.

Še enkrat bi se s to fajn družbo v avto vsedla.
Lepo mi je bilo. Super ste.

Z ljubeznijo.
Preko mosta. Pa desno.
MalaMo. :*